OPOZARJALA ZAMAN

Njena zibelka je ostala prazna

Objavljeno 24. avgust 2017 09.10 | Posodobljeno 24. avgust 2017 09.10 | Piše: Nada Černič Cvetanovski

Dva dni po rojstvu je njena deklica, rojena v 26. tednu, umrla.

Redno je hodila na kontrole. Foto: Nada Černič Cvetanovski

BREŽICE – Mlada družinica, mama, oče in petletni deček, so z veseljem pričakovali letošnji september. Prihodnji mesec naj bi se njihova družina povečala za še enega člana, na poti je bila punčka. Toda zibelka je ostala prazna. Dva dni po rojstvu je deklica, rojena v 26. tednu, umrla. Namesto sreče in radosti družina pestuje neznosno bolečino. »Kako sem se te veselila, nato pa se domov praznih rok vrnila. Najina deklica mala, za vedno v srcu boš ostala,« v verze zliva svojo bolečino naša bralka, ki ne želi biti imenovana.

Ves čas nosečnosti je opozarjala ginekologa na bolečine v žlički in trebuhu, pogosto je bruhala. »V 16. tednu nosečnosti sem vsake tri ure bruhala, bolelo me je v želodcu in žlički,« pripoveduje strta mamica. Odšla je na urgenco brežiške bolnišnice, kjer je bil ravno dežuren njen ginekolog Miroslav Laktić, predstojnik Zdravstvenega doma Brežice. »Kaj hodite sem, saj če bruhate, to ne more škoditi otroku,« naj bi bil nejevoljen, za morebitne težave bi bil lahko kriv žolč. Opravil je ultrazvok in ginekološki pregled ter dejal, da je vse v redu. Bodočo mamico je občasno še bolelo v žlički, ampak manj izrazito, nosečniška slabost se je umirila. Pet tednov pozneje je isti ginekolog opravil prvo morfologijo glave, rekel je, da je majhna.

Sin neozdravljivo bolan

Potem je prišel usoden junijski vikend. »Pod prsnim košem, v žlički, so se pojavile hude bolečine,« pripoveduje mama. Nadaljevale so se v nedeljo in stopnjevale v ponedeljek, zato sta s partnerjem poiskala pomoč na brežiški urgenci. Dežurni ginekolog je posumil, da je nekaj narobe, poslal jo je na odvzem krvi in in vode. Rezultat izvidov je bil šokanten. Povedali so ji, da gre za nosečniško bolezen, hudo obliko preeklampsije, sindrom hellp. Zdravnica je hitela govoriti, da jo morajo nemudoma prepeljati v Ljubljano, ker je v smrtni nevarnosti, za nerojeno punčko pa sploh niso omenjali možnosti, da bo preživela.

Kako neznosno boli, ko vsem mamicam v bolnišnici pripeljejo dojenčke, ti pa ostaneš praznih rok.


»V tistem trenutku se nama je spet porušilo življenje. Spet pravim zato, ker imava sina, ki boleha za neozdravljivo genetsko boleznijo in bo dočakal mogoče svojih trideset let, zaradi stalno napredujoče bolezni pa bo verjetno že v osnovni šoli na vozičku,« pripoveduje mlada mamica, ki ji življenje kaže zares neprijazen obraz. Tako sta se veselila dojenčka, opravila je vse preiskave, izvidi pa so pokazali, da deklica ne bo imela enake genetske bolezni kot fantek.

V 26. tednu nosečnosti je s carskim rezom rodila punčko, ki je tehtala slabega pol kilograma. »Slišala sem jo zajokati,« pripoveduje mamica in dodaja, da je bilo dva dni vse v redu. Nato so zdravniki povedali, da je nekaj hudo narobe, da ima otroček moder in napihnjen trebušček in da je nujno potrebna operacija. Povedali so jima, da je možnost, da bo preživela, majhna. Kljub temu so se starši odločili za operacijo in nekaj ur zatem je punčka zaradi krvavitev iz jeter umrla v naročju svojih staršev.

»Kako neznosno boli, ko vsem mamicam v bolnišnici pripeljejo dojenčke, ti pa ostaneš praznih rok in veš, da tvojega otroka tudi v inkubatorju ni več,« je neutolažljiva bralka. Komaj je čakala, da pride domov, da bo objela sina in partnerja, a bolj ko se je bližala domu, huje ji je bilo, saj je vedela, da bo zibelka ostala prazna.

Dovolj bi bil aspirin?

Zdaj, ko je doma, bolečino in žalost prežemajo še številna vprašanja, zakaj se je to moralo zgoditi. Kako to, da ginekolog z desetletnimi izkušnjami ni prepoznal bolezni po simptomih, ki jih je omenjala. »Tudi ko je delal morfologijo, je rekel, da se mu zdi, da je majhna, nato pa dodal, da je vse v redu,« dodaja bralka. Pozneje je bilo namreč ugotovljeno, da je deklica za en mesec zaostajala v rasti. Mamica je prepričana, da bi se ob pravočasnem odkritju in predpisanem aspirinu vse srečno končalo. Razočarana je nad svojim ginekologom, h kateremu bi se morala, če se vmes ne bi zgodila ta tragedija, vrniti sredi junija. »Pa me niso niti poklicali,« je razočarana.
Bralkin ginekolog dr. Miroslav Laktić pojasnjuje, da ga je kot direktorja Zdravstvenega doma Brežice in osebnega ginekologa pacientke zelo pretresla in presenetila ta tragična zgodba: »Z dogodkom sem seznanjen, čeprav nisem dobil nobenega izvida, ne iz Bolnišnice Brežice pa tudi ne z UGK Ljubljana o tem primeru. Tudi pacientka me o dogodku še ni obvestila in ni prišla na pregled.« Dodal je, da je sindrom hellp redka oblika preeklampsije, ki večinoma nastopi nenadoma in brez posebnih opozoril in nikoli ne daje znakov za nastanek v zgodnji nosečnosti. V pozni nosečnosti pa se ugotavlja na osnovi klinične slike in laboratorijskih preiskav.


Kdaj pa kdaj jim uide

Specialist Stanko Pušenjak, moderator na portalu med.over.net, v svojem odgovoru uporabnicam navaja, »da nastajanje sindroma hellp, ki je lahko zelo hitro, daje nekaj znakov, po katerih ga lahko prepoznamo izkušeni porodničarji, vendar kdaj pa kdaj tudi nam uide kakšna zelo netipična ali izjemno hitro potekajoča oblika tega sindroma. Najpogostejši simptom je žal zelo pogost in splošen (bolečina pod desnim rebrnim lokom ter slabo počutje, ki se zelo pogosto pojavi ob žolčnih težavah, težavah z želodcem in dvanajstnikom itd.). Če torej pri nosečnici ob vsaki podobni težavi sistematično ne izključimo sy. hellp, se nam lahko pripeti, da ga zamudimo ali spregledamo. Nemogoče je torej pravočasno prepoznati popolnoma vse primere sindroma, vendar vam zagotavljam, da jih vseeno pravočasno prepoznamo vsaj 95 odstotkov«.



 

Deli s prijatelji