Na praznik države dobili zvonove

Letošnji dan državnosti smo proslavili marsikje, prav poseben pa je bil v Zalogu. Kot nam je pojasnil domačin Simon Feštanj, sicer profesor in ravnatelj na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, so po drugi svetovni vojni tam naseljevali delavce, zrasli so tovarne in nizki bloki, že stoletja pa tam biva nemalo tradicionalnega kmečkega življa. Ironija takšne vasice je, da je cerkev dobila komaj v tem tisočletju, dasiravno bi morala stati tam mnogo prej: »Že pred drugo svetovno vojno so učenci Jožeta Plečnika naredili načrte za cerkev, po vojni pa se je spremenila oblast in so na tistem kraju zgradili zadružni dom,« pojasni Feštanj. Župnija Ljubljana – Kašelj/Zalog pa je imela naslednjih 70 let cerkev samo v Kašlju.

No, zadružni dom so podrli pred enim letom in na isti lokaciji postavili veliko trgovino, cerkev pa so zgradili leta 2000. »Po svoje je bil čudež, da se je v Zalogu zgradila cerkev, seveda je bilo to lažje po osamosvojitvi. Potreba pa je bila velika, kašeljska cerkev je bila majhna in spomnim se, da smo vsi molili, da bi bilo za birmo lepo vreme, ker je bila na prostem,« nadaljuje Feštanj. Cerkveni zvonik pa je ostal prazen in pred tremi leti so člani pastoralnega sveta sprejeli odločitev, da dobi zvonove. Predlog je dal župnik Andrzej Gosek, ki je v Zalog prišel z rodne Poljske, in njegovo zadovoljstvo (ob zvonovih, ki so počivali na vozu) je bilo veliko. »Vesel sem, da se lahko ob 25-letnici Slovenije vključimo v to praznovanje. Upam, da z božjo pomočjo izpolnjujemo naše poslanstvo, da povezujemo ta kraj. Že v pripravi na posvetitev zvonov se poveže veliko ljudi,« je ubesedil to, kar se je dva dneva dogajalo v Zalogu in okoliških vaseh.

Uliti pod zemljo

Najprej je bila v sobotnem jutru na sporedu predstavitev zvonov oziroma kot je napovedal drugi zaloški župnik Drago Žumer: »Vse zaselke bomo obiskali z zvonovi. Trasa je dolga, da predstavimo zvonove kraju.« Kar je v praksi pomenilo, da so zvonove skrbno naložili na okrašene vozove in – medtem ko sta dve harmoniki ves čas skrbeli za zvočno kuliso – odrinili po zaloških cestah in poteh. Žumer je z gajžljo naredil križ »v imenu očeta in sina in svetega duha, amen«, nato je povorka gasilskih kombijev, voz z zvonovi ter osebnih vozil krenila po vasi. Za petimi ovinki se je procesija ustavila ob gozdičku, kjer stojijo nizki, dvonadstropni bloki, kar precej ljudi pa je že čakalo, da vidi inštrumente, ki so jih ulili v daljni Nemčiji.

»Ugotovili smo, da je to veliko znanje,« pojasnjuje Žumer. Za izdelovalca Abachert iz mesta Karlsruhe so se odločili, ker se ukvarjajo samo z zvonovi že 300 let, pa tudi zaradi tehnike izdelovanja: »Imajo star način ulivanja, kar pomeni da se zvonovi ulivajo v kalup, ki je globoko pod zemljo. Nato se v zemlji hladijo od 40 do 60 dni, kar da žlahtnost zvoka in kakovost odbitka,« nam obzorje razširi Žumer. In cerkvene zvonove se (vsaj v Nemčiji) vedno uliva v petek ob 15. uri, na smrtno uro Jezusa Kristusa.

Vmes se je povorka iz skoraj urbanega okolja premaknila na kmetijo Janeza Pečarja, ki je jezdil prvi, v rokah pa ponosno držal slovensko zastavo: 40-letnica župnije in 25-letnica države sta bili ta dan neločljivo povezani, saj je ta dodatna dimenzija državnega praznika okrepila slovesnost dne. Na taisti kmetiji je rojstna hiša Mojce Smerajec, ki pravi, da so zvonovi glas stvarnika: »Zvonovi so od nekdaj slovenskega kmečkega človeka klicali ob nesreči ali posebnih dogodkih. Mi smo kristjani od nekdaj in mislim, da moramo to negovati in prenesti na zanamce. Smo pa lahko zadovoljni, da naš rod sprejema te zvonove, to čast ima ena izmed desetih generacij.«

Milo zvonite!

Vseskozi je bil prisoten tudi upokojenec Srečo Škraba, ki je ljubitelj zvonov in je bil zaradi njihovega postavljanja marsikje po domovini; pravi, da je taka procesija skozi vas(i) redkost: »Sem samo na dveh, treh mestih videl, da gredo zvonovi čez vas, to je malo kje. Po navadi jih pripeljejo s konji do cerkve in razložijo. V starih časih je bilo podobno.« Pot je tokrat zvonove popeljala še v vasico Podgrad, tik ob Zalogu, saj se bo zven slišal tudi tam – vsaj tako so zapisali v začetek himne ob posvetitvi: »Zaloški zvonovi, prav milo zvonite, do Kašlja, Podgrada naj pesem doni!«

Nedelja je bila drugačna, svečana, posebna. Bilo je celo sonce v dopoldnevu, ko je prišlo na stotine ljudi, prvi med enakimi je bil ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki je zvonove posvetil. Štirje zvonovi so bili še vedno na vozovih, ti so jih pripeljali pod vznožje zvonika, tam pa so od 150 do 605 kilogramov težke posodobitve najprej preizkusili z lesenimi kladivi – in ko je zvon prvič zadonel, je sledil aplavz občestva. Nato so jih z ročnimi škripci potegnili pod vrh: enega otroci, drugega ženske, preostala možje. Mengeška godba je igrala slovenske pesmi, nadškof je daroval slovesno mašo, nato pa so zvonovi prvič zadoneli z zvonika.