Sredi Kranjske Gore je postavljena lekarna in Alojzij Volc iz Rateč se je nedavno moral pomujati do njihovih vhodnih vrat. »Svoj mali avtomobil sem parkiral pred vhodom v lekarno na pločnik in šel v lekarno. Pred mano je bila ženska, pred njo pa Rusi, kupovali so, kot da bi prišli v samopostrežno trgovino. Vstopil je medobčinski redar in povprašal, čigav je avto. Odvrnil sem, da je moj. Šla sva ven in povedal mi je, da sem v prekršku. Na pločniku bi moralo biti poleg mojega vozila prostora še meter in šestdeset centimetrov do roba pločnika, a je površina za pešce v celoti široka le meter in petintrideset centimetrov. Vprašal me je, ali se zavedam, da sem v prekršku, pa sem mu odvrnil, da nisem v prekršku.«
Parkiral bi drugje!
Volc bi svoje vozilo parkiral drugje! »Na prostoru za invalide, če bi bil seveda ta umeščen pred lekarno in ustrezno označen.« Toda tega parkirnega mesta ni, Alojzij Volc pa je invalidsko upokojen in za vetrobranskim steklom ima stalno nameščeno uradno mednarodno invalidsko parkirno karto: »Sposoben sem premikanja na kratke razdalje z eno berglo. Druge bergle, druge opore ne morem uporabljati zaradi tega, ker imam preslabotno roko. Osem mesecev po rojstvu se mi je pokazala bolezen, ki je napredovala. Do desetega leta starosti sem hodil normalno, potem se je stanje začelo poslabševati. Danes, ko štejem šestdeset let, je moje gibanje res oteženo. Parkirni prostori so potreba za nas, ki smo gibalno ovirani. Morajo biti širši, ker je težko vstopati in izstopati. Pred lekarno v središču Kranjske Gore ga pa sploh ni. Zanimivo, invalidski parkirni prostor je pred trgovskim centrom, toda ta je za mojo sposobnost premikanja preveč oddaljen od lekarne. Morda se komu, ki ni gibalno oviran, ta razdalja ne zdi velika, zame in še za koga pa je ogromna, nepremostljiva. Tudi robniki pločnikov so tako visoki, da jih z berglo komaj zmorem.«
Samo opozorilo Vodja Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Jesenice, Gorje, Kranjska Gora in Žirovnica Boštjan Omerzel je razložil, da zakon o pravilih v cestnem prometu za upravičence parkirnih kart (invalide, zdravstvene in socialne službe, delavce invalidskih organizacij) omogoča izjemo parkiranja na prostoru, kjer to ni dovoljeno: »To pa ne velja za pločnike oz. v omejenem obsegu, saj je pri parkiranju na pločniku treba pustiti najmanj 1,6 m širok del pločnika za pešce, ki ne sme mejiti na vozišče. Občinski redar je okviru rednega nadzora ugotovil to kršitev in dal na vozilo obvestilo o prekršku v skladu z zakonom, ki določa postopek ob ugotovitvi kršitve predpisov o ustavitvi in parkiranju vozil.« Omerzel nato o primeru Alojzija Volca povzema: »Za kršitev predpisov o ustavitvi in parkiranju vozil se ob ugotovitvi prekrška, o katerem kršitelja ni bilo mogoče seznaniti na kraju prekrška, na primernem mestu pritrdi na vozilo obvestilo o prekršku. Za kršitelja morebitno neplačilo globe nima pravnih posledic, postopek pa se nadaljuje po preteku roka za plačilo. Za storjeni prekršek se v skladu z zakonom o prekrških lahko izreče predpisana sankcija ali opozorilo. Slednjo možnost je uporabil občinski redar v tem postopku, saj se je po ugotovitvi prekrška in pred izdajo plačilnega naloga namesto za izrek sankcije odločil za opozorilo. Njegova ocena, po zbranih dodatnih dejstvih ter okoliščinah in razgovoru s kršiteljem, je bila, da je storjeni prekršek neznatnega pomena in da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep. Kršitelju je bil hkrati z opozorilom predstavljen tudi storjeni prekršek.« |
Volcu je redar izročil obvestilo o prekršku. »Povedal sem mu, da se bom na to pritožil, in odvrnil mi je, da imam vso pravico.« Naslednji dan se je Volc iz Rateč odpeljal na Jesenice in vstopil v prostore Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Jesenice, Gorje, Kranjska Gora in Žirovnica. Sprejel ga je vodja Boštjan Omerzel: »Lepo sva se pogovorila in korektno mi je vodja razložil ves položaj. Uvidel sem, da je vodja redarjev človeški in razume moj položaj, hkrati pa ni hotel biti ta, ki odloča o tem, ali je kazen primerna ali ne. Medobčinski redarji so avtonomni, mi je dejal. Obljubil mi je, da bo govoril z uslužbencem in mu tudi sam pojasnil situacijo.« Kot sta se domenila Omerzel in Volc, je slednji popoldne poklical medobčinskega redarja, ki mu je izdal obvestilo o prekršku. »Problem smo rešili tako, da mi globa za prekršek ne bo izdana, hkrati so mi dejali, da na pločniku pred lekarno ne smem več puščati svojega vozila.« A glej ga, zlomka! Volc po trenutnih predpisih lahko avto pusti na cesti pred lekarno, z vklopljenimi štirimi smernimi kazalci in z nameščeno parkirno uro, s katere je razviden čas prihoda, avto pa je tam lahko največ dve uri. »Ampak to je središče Kranjske Gore, cesta je ozka in s tem bi res oviral promet, čeprav zakonodaja to dopušča.« Volc pravi, da bi bilo pametno in praktično, če lekarna uredi na področju parkiranja eno posebno parkirno mesto za invalide. »Naj pride pleskar, zariše z rumeno barvo po asfaltu in poleg prepleska posebno oznako za parkirišče za invalide in je problem rešen. Ne bo več slabe volje, ne bo nereda. Če bo tam narisan parking za invalida, bom ob parkiranju na cesti, kot to dopušča zakonodaja, res v prekršku. In tega ne nameravam početi.«
Naj lekarna upošteva zakonodajo
Volc pove, da je v Kranjski Gori težava s parkirnimi prostori za invalide. »Dvorana Vitranc ima tri parkinge, potem je eno mesto pred trgovskim centrom v središču in eno na obrobju. No, tudi poslovalnica ene od bank v mestu nima parkirnega mesta za invalide, čeprav tja hodimo opravljat bančne posle. Večkrat sem naletel na težave zaradi parkiranja. V Kranju mi je avto celo odpeljal pajek, uveljavljati sem moral sodno varstvo, v Ljubljani so ga že dvignili na vozilo za odvoz, a so potem uvideli, da so spregledali mojo invalidsko parkirno karto in so mi avto vrnili na asfalt ter se mi tudi opravičili.« Volc nato povzema: »Največji problem je ozaveščenost ljudi, zdravih, ki s svojimi vozili zasedejo parkirne prostore invalidom. Se mi je zgodilo na Jesenicah pri Sparu, da je mlad fant parkiral na mestu za invalide, in ko sem obstal ob vozilu, je mladenič pritekel, se opravičil in takoj umaknil avto. Drugače težav s parkiranjem ni, v Avstriji, velikokrat sem tam ali v Italiji, nihče ne zasede parkirnih prostorov za invalide, hkrati so umeščeni čim bližje vhodom.«
Ratečan spet preide na dogodek pred lekarno: »Z redarjem sva še debatirala, povprašal me je, kakšna je gibalna ovira za človeka z berglami ali v vozičku. Razložil sem mu, da sem v svojem premikanju bolj ogrožen, kot če bi bil na vozičku. Proti medobčinskemu redarju, ki mi je izdal obvestilo o prekršku, nimam zamer, opravljal je svoje delo. Problem je le v tem, da je treba pomisliti na nas invalide. Ni treba veliko. Le malce več pozornosti. Če bi bilo parkirišče za invalide pred lekarno, se to ne bi pripetilo, in upam, da se bo v dobro invalidom to uredilo. Problem smo jaz, vodja medobčinskega redarstva ter medobčinski redar dokazali. Na potezi so tisti, ki opravljajo dejavnost lekarništva in imajo zaradi tega tudi parkirne prostore. Zdravstveni dom nasproti lekarne ima za invalide tri parkirna mesta, in če so tam lahko upoštevali zakonodajo in bili hkrati človeško pozorni na invalide, lahko tako opravijo tudi pri lekarni.«
