Milena Stopar: 100 zvončkov za noninih 100 let (FOTO)
V največji slovenski vasi, v Lokvi na Krasu, je bilo 15. januarja nadvse slavnostno. Milena Stopar, nona Zajceva, je praznovala 100. rojstni dan v krogu številnih sorodnikov, prijateljev in znancev od blizu in daleč. Več kot 130 jih je prišlo v dvorano kulturnega doma voščit vse najboljše, predvsem pa mnogo zdravja.
Lokavska kraljica
Slavljenki je poleg predsednika domače krajevne skupnosti Roberta Müllerja voščil sežanski župan Andrej Sila, ki je poudaril, da je nona Zajceva lokavska kraljica za vse večne čase, in ji izročil simbolično darilo. Slavljenka se je razveselila tudi čestitke najstarejšega Lokavca Jožeta Pirnata, ki je malo pred njo (11. januarja) praznoval 95. rojstni dan. Čestitali so ji nekdanji jugoslovanski konzul in domačin Drago Mirošič z ženo Suzano, župnik Slavko Obed in mnogi drugi. Obiskal jo je tudi dvojni Abraham, ki ga je odlično zaigral sežanski častni občan in lastnik Vojaškega muzeja Tabor Lokev Srečko Rože. Ob koncu so si ogledali video zbranih fotografij iz Mileninega življenja in ob sladki kapljici in torti, ki jo je pripravila domača slaščičarka Kristina Prelc, nazdravili slavljenki, zaigral je domači bend pod vodstvom Matjaža Stoparja.
Poslovna ženska 20. stoletja
Najbližji so ji pripravili pester in zanimiv program. Druženje so začeli harmonikarji Kulturnega društva Kraška harmonika, ki šteje več kot sto članov in deluje od leta 1986; pod vodstvom Matica Štaverja so prisotne razveseljevali v popoldnevu, ki se je prevesil v večer. Slavljenka vse življenje goji veliko ljubezen do glasbe in harmonike. Zelo rada je še v obdobju fašizma vsako soboto obiskovala »dopolavoro« v vasi in občudovala harmonikarje.
Ljubezen do glasbe so podedovali njeni trije pravnuki: Lara Stopar, ki igra harmoniko pri Kraški harmoniki in v sežanski glasbeni šoli, njen brat Jakob Stopar, ki tolče bobne, in Maruša Müller, ki igra kitaro ter poje. Vnukinja Aneja Rože, magistrica zgodovine, je odlično izpeljala kviz, na katerem so se tri ekipe Klinčkov, Kašetk in Boršetk pomerili na temo Nona Zajceva – poslovna ženska 20. stoletja. Sodelujoči so odgovarjali na vprašanja iz poznavanja življenja slavljenke, vsi so prejeli domače dobrote. Izvedeli smo, na primer, da je Milena prvič šla v tri ure oddaljeni Trst z materjo s karjolo, nato za prevoz kmetijskih pridelkov uporabljala karjolo, pozneje jo je zamenjal bicikel. Bila je poslovna ženska, ki s prevoznim sredstvom ni onesnaževala okolja.
Partizanom pletla nogavice
Milena se je rodila 15. januarja 1923 pri Grčevih v Lokvi mami Ivanki in očetu Ivanu Umeku. Na revni kmetiji sta ji družbo delala dve leti starejši brat Ivan in osem let mlajši brat Jožef. Otroci so hodili v italijansko šolo v Lokvi, družina se je preživljala s kmetovanjem in prodajanjem pridelka v Trst.
»Mama je poskrbela, da sem se naučila šivati in peči kruh, pomagala sem pri varstvu otrok. Brat Ivan je služil v italijanski kraljevi vojski in aprila 1942 pobegnil ter se priključil partizanom. S tem je postal prvi partizan Lokve. Zaradi tega so nas imeli italijanski karabinjerji pod nadzorom. Mene in očeta so aretirali, nas zaprli v karabinjersko postajo v Lokvi, v današnjo Pršutarno Lokev, nato odpeljali v sežanski zapor in nato v italijanske zapore v Trst. Oče je bil v zaporu za moške, jaz pa pri jezuitih. Iz zapora sem bila izpuščena 29. julija 1942, ki ga še danes obeležujem kot osebni praznik. Med vojno sem partizanom pomagala zlasti s pletenjem volnenih nogavic. Ivan je padel 27. januarja 1944 kot partizan, tečajnik partijske šole na Cerknem,« pripoveduje Milena, ki se je štiri leta po končani 2. svetovni vojni poročila z domačinom Francem Stoparjem, po domače Zajcevim, na veliko kmetijo.
Do 95. leta je pridelke vozila na tržnico z biciklom, ki sta ji ga hčerki kupili za 80. rojstni dan.
V zakonu se jima je kot prva leta 1950 rodila hčerka Mara, dve leti zatem še dvojčka Ivan in Ivanka. Milena je delala na kmetiji in po odprtju meje z Italijo v Trst prodajala pridelke. Pozneje je prodajala pridelke na lokavski tržnici, kar je bil njen glavni vir dohodka. Do svojega 95. leta je pridelke vozila na tržnico z biciklom, ki sta ji ga hčerki kupili za 80. rojstni dan. Moža je izgubila 1994., prva leta 21. stoletja sina Ivana, vnuka Srečka in mlajšega brata.
Kljub skromnemu življenju je ohranila vedrino, optimizem in veselje. V veliko zadovoljstvo so ji vnuki Irena, Matjaž, Ivan, Damjana in Bojan ter pravnuki Aneja, Anja, Lara, Jakob in Maruša, s katerimi rada deli spomine in izkušnje. Razveseli se vsakega obiska sorodnikov in znancev, pomembna opora ji je vera. V visoki starosti ji pomaga hči Mara ob pomoči sestre Ivanke, ki ji je za 100. rojstni dan nabrala sto zvončkov, in vnuka Bojana.
