Lojze Peterle je izpolnil obljubo (FOTO)
»Pokažite moškega, ki je rodil otroke, jih spravljal h kruhu … Pokažite mi enega moškega, ki je sposoben prenesti to, kar prenašajo ženske. Ni ga!« je prepričana Ivanka Zagorc, iskriva, radovedna in vedno nasmejana upokojenka iz Šmarjete. Te misli je zapisala v svoji knjigi Denar in rit sta za skrit, svoji prvi knjigi za odrasle, sicer pa je spisala že šest poučnih slikanic za otroke.
Ivanka je res aktivna upokojenka, ki se zadnja leta predaja še enemu svojemu poslanstvu – pomagati drugim, kar uresničuje kot laična misijonarka. Januarja se je že tretjič odpravila na pomoč v Albanijo. Še polna vtisov iz te balkanske države pa je predstavila svojo novo knjigo, ki je iskriva, kot je iskriva Ivanka.
»Knjigo sem zasnovala z mislijo na stare čase, predvsem na ljudi, ki so takrat živeli v začaranem krogu življenja. Našim zanamcem bi rada predstavila, kako so živeli nekoč. No, sicer nikoli nisem niti pomislila, da bi napisala knjigo za odrasle, dokler me ni s svojo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače izzvala pisateljica Milena Miklavčič iz škofjeloških hribov. Zdaj, ko držim v rokah svojo knjigo za odrasle, imam zelo dober občutek,« se nasmehne zgovorna Dolenjka, ko s svojo knjigo stoji ob Rožletu Matku, ilustratorju z Dvora. Rožle je po izobrazbi lesni tehnik, dela kot hišnik, po duši pa je umetnik in zelo rad riše, ilustriral je tudi vse Ivankine otroške knjige.
»Ko sem prebrala knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem si obljubila, da bom avtorici te knjige dokazala, da sta bila ljubezen in življenje pred veliko leti lepa, ne samo kruta,« je povedala avtorica in dodala, da je knjigo pisala kar pet let. Včasih se je ustvarjanju prepustila vsak dan, včasih tudi več tednov zapored ni prijela svinčnika v roke. Ko je imela rokopis napisan, je šla v Albanijo, kjer je opravljala dobra dela; pomagala je otrokom, starejšim, ubogim. »Bivala sem v misijonski skupnosti in zvečer, ko je moral biti mir, sem sedla za računalnik in prepisovala svoje zapiske. Te sem poslala ilustratorju Rožletu in lektorici Katarini Žagar, na koncu pa še oblikovalcu Tomislavu iz Novega mesta,« je razlagala upokojena vzgojiteljica.
V domači Šmarjeti je ob izidu svoje sedme knjige pripravila kar dva dogodka; enega v nedeljo v kulturnem domu v Šmarjeti, dogodek je popestrila predstava Podgurska sapca, v ponedeljek, na materinski dan, pa je bila prava čajanka v Dvorcu Gregorčič, kjer je za prešerno vzdušje poskrbel Lojze Peterle. »Ko sva se z Lojzetom enkrat srečala tu, v Šmarjeti, je rekel, da če bo izšla še kakšna moja knjiga, bo prišel in kakšno zašpilal. Zdaj je svojo obljubo izpolnil,« je povedala pisateljica, ki ima enako ime kot Lojzetova mama, na katero se je Lojze spomnil v svojem klepetu v Šmarjeti, kot se je spomnil tudi na svoje otroštvo v bližnji Čužnji vasi pri Trebelnem.
Lahko bi čakal na Žale, ampak sem se odločil, da bi življenje, ki je še pred mano, rad odživel polno.
Orglice vedno pri sebi
Petinsedemdesetletni politik, predsednik prve slovenske vlade in tudi nekdanji evropski poslanec je še vedno vpet v družbeno življenje. »Sem v pokoju, a brez pokoja. Lahko bi čakal na Žale, ampak sem se odločil, da bi življenje, ki je še pred mano, rad odživel polno, sploh po spoznanju, da se je rak po dveh desetletjih, ko sem ga uspešno držal nazaj, ponovil. Ko se je bolezen ponovno pojavila, sem veliko razmišljal, kaj to pomeni. Zavestno sem se odločil, da ne bom živel v paniki. Ob takšnih novicah se običajno človek začne spraševati, koliko časa mu je še ostalo, jaz pa sem filozofijo nekoliko obrnil in sem hvaležen za vse, kar je bilo in kar sem že lahko doživel. Sam pri sebi sem si rekel: hvala za vse, kar se je že zgodilo, bom pa vesel, če se bo še kaj. Tako sem prišel do nekega miru, ki mi je pomagal. Zdaj bosta minili dve leti od operacije in počutim se dobro,« je pomirjen Lojze Peterle.
Še vedno želi prispevati k napredku družbe, za katero se zdi, da ne gre več naprej in gor, kot je šla pred tremi desetletji, temveč navzdol in nazaj. »Imam vtis, da se kot družba ustavljamo, kot da je nekaj zatrokiralo. Niti ni pravega razpoloženja med ljudmi. Lahko imamo najboljše zakone in veliko denarja, a če ni pravega pozitivnega ozračja, to ne pomeni nič,« je razmišljal v Šmarjeti.
Da se da dobro razpoloženje doseči že z majhnimi stvarmi, pa vedno znova dokazuje s svojimi orglicami. »Orglice so simbol. Dokazujejo, da se da tudi z majhnimi stvarmi narediti dobro atmosfero. Ko sem pred dvema desetletjema v Belgiji na orglice zaigral pred 400 študenti, sem rekel, da je bil Clinton predsednik velike države, zato je igral večji inštrument, torej saksofon, jaz pa sem bil samo predsednik vlade ene majhne države, zato igram manjši inštrument,« se je nasmehnil Peterle in se spomnil na nedavni obisk na Južnem Tirolskem, kjer so ga prosili, da iz svojih orglic izvabi kakšno prijetno melodijo.
Lani je na svetovnem kulturnem festivalu v Washingtonu Odo radosti igral pred 600.000 ljudmi, igral je celo v Indiji. Orglice so Lojzetov zaščitni znak in tudi v Šmarjeti je zaigral kar precej pesmi. Pesem namreč združuje in povezuje ter prinaša pozitivno energijo. Te pa ni nikoli preveč.
7 knjig je že napisala misijonarka.
