Kantina vina, pršuta in sira

KOPER – Neko sredino popoldne pred mesecem dni je resda sijalo sonce, a v starem Kopru na Obali se ni dogajalo nič. Stopil sem na kavo v neko slaščičarno, kjer mi je šef povedal, da so november, januar in februar mrtvi meseci: »Nekaj bo za novo leto, sicer pa čakamo ladje poleti, takrat pride nekaj ljudi.« Srknil sem kavo in odšel dol po ulici proti Prešernovemu trgu in pred obokanimi vrati Muda obstal, z desne je prihajala živa glasba. Harmonika in bolj ali manj uglašeni napev, tudi žensko petje.

Fasada 370 let stare hiše na levi že malce razdrapana, pred lesenimi vrati je stal moped, značilno prevozno sredstvo za obalna mesta z ozkimi ulicami, nad vrati pa deska z napisom Kantina Ljubo.

Ko sem zagledal sceno, mi je ušel nasmeh, brkati točaj z daljšimi lasmi je točil refošk iz pollitrskega glaža, kar je danes redkost.

Malo je treba

Šestinšestdesetletni Ljubo Hlede, ki tekoče govori sedem jezikov in tudi nekaj besed po švedsko, nizozemsko, arabsko in finsko, si je penzijo prislužil kot prevajalec Obalnih galerij. »Rodil sem se prav tu, v tej hiši, in vedno sem želel odpreti kantino z vinom, pršutom in sirom. In to je to.« Zgodilo se je leta 2012.

Za šankom nisem opazil avtomata za kavo. »Temeljimo bolj na vinu, tudi kakšno pivo, a to bolj poleti, ko pridejo turisti. Kaj pa Avstralec ve, kaj je vino?« se je hudomušno pridušal in lahkotno natočil.

Ta teden v torek popoldne je bilo pri Ljubotu, kakor lokal imenujejo domačini in prijatelji, bolj mirno. Za šankom le znanca Gorazd in Tompej, nato se je prikazal še prijatelj inž. Dean Kladnik, ki se tu in tam oglasi na dva deci. Refoška.

»Ljubo, a imaš kakšno slabšo glasbo?« ga je pobaral. Deanu se Zmelkoov res niso zdeli zanimivi. Pa je Ljubo ubogal in s smehom preklopil na stari rock.

»Ko sem odprl, sem se zarekel, da nikoli ne bom imel televizije v kantini. Nekaj časa je šlo, potem so se začela prvenstva, so bili vsi drugje, moral sem kupiti, tako je.«

Cenik je preprost: refošk 10 evrov, malvazija devet, pršut po 80 evrov kilogram in sir po 40 za kg. Za bolj izbirčne goste ima pripravljenih nekaj buteljk, a to je vse, kar boste našli. Vendar je tudi dovolj.

Programa ni, 
vse se kar zgodi

Bil je Ljubo tudi telovadec, pri petih letih pa že gasilec. Kot kaže, se rad spominja otroštva, saj je na steno obesil svojo prvo gasilsko uniformo, gasilski suknjič, ki mu ga je sešil krojač v Portorožu iz stare vojaške suknje, ko je bil star pet let.

V kotu stoji star pianino, na katerega občasno igrajo njegovi prijatelji glasbeniki. »Tu nimamo kaj dosti programa, vse se kar zgodi.«

Tako so pri njem nastopili že Zmelkoov, pel in igral je zdaj že pokojni prijatelj, kitarist, skladatelj in pevec Danilo Kocijančič, ustanovni član legendarnega koprskega benda Kameleon, katerega posnetke je menda poslušal celo beatle Paul McCartney.

»Klavir je malce razštiman, razglašen,« nam je prišepnil Kladnik. »Pa tudi dve tipki ne delata, a moj prijatelj Robi Vatovec, ki pride včasih igrat nanj, ve za gluhi tipki, zato ju preskoči...«

V dveh letih se je v kantini nabralo toliko zgodb, da se jih ne da več prešteti. Ljubo se sunkovito obrne in izpod prtiča privleče belo kuverto z natipkanim pismom in pripetim bankovcem za en funt škotske banke. Gostje so prišli v Koper z eno od ladij in ves dan ostali v Ljubovi kantini. Zapisali so, da je bil to njihov najlepši dan potovanja z ladjo.

Ljubo pozimi svojo kantino odpira ob petih popoldne: »Potem sem tu do desetih, za zimo je dovolj.« A poleti, ko naokoli krožijo turisti, se lesena vrata na stežaj odpro že ob desetih dopoldne. In glasove in petje iz Ljubove kantine je slišati še dolgo potem, ko sonce zaide pod morje.