KOBARID – Poleg naravnih biserov in okamnelih prič zgodovine starodavno mestece nad Sočo – v križišču poti na zahod v Čedad in Videm, na sever v Bovec, Trbiž in Kranjsko Goro, na jug v Tolmin in Novo Gorico – slovi predvsem po soški fronti. Ob letošnji stoti obletnici znamenitega preboja pri Kobaridu se množice obiskovalcev z vsega sveta o največji bitki v gorskem svetu hitijo poučiti v muzej in k pomnikom na tematski Poti miru.
Obnovljeno svetišče
V vznožju kobariškega Gradiča, le nekaj korakov od spomenika pesniku Simonu Gregorčiču, so zagnani domačini s podporo prejšnje županje Darje Hauptman in tudi zdajšnjega župana Roberta Kavčiča te dni iz pozabe obudili sveto drevo pri Mrzlem studencu.
S ščavjem zaraščen in zanemarjen, sicer izjemno čudovit naravni prostor, so Kobaridci entuziastično s prostovoljnim delom najprej počistili, nakar so jeli nekdanjemu svetišču stare avtohtone duhovne tradicije vračati življenje.
Iz svojega otroštva pomnim starodavne fantastične zgodbe, vraže, prerokbe, ki so nam burile domišljijo.
Usmerjevalnih kažipotov k svetemu kraju še ni, a ga zlahka najdemo za vogalom butične trgovine Majaron. Lastnica Danjela Ivančič, domačinka, nam je zaupala, da je bila že tudi dolgo tega na Mrzlem studencu ribogojnica, kjer je leta 1905 Jožef Frandolič kot prvi na svetu vzrejal avtohtono soško postrv. Preselili so jo na drugo lokacijo, kjer pa jo še vedno napaja voda iz tega studenca.
V Posočju je dobro znana zgodba o križarski vojski, ki je iz Čedada nad Kobaridce pridrla davnega leta 1331. Sveto drevo in sveti studenec, ki so ju častili domači staroverci, je izruvala in zasula. Dogodek je podrobno zapisan, na te vire se je oprl tudi pisatelj France Bevk v zgodovinski povesti Umirajoči bog Triglav. Vnesel pa je tudi znanje stare vere, ki je na začetku prejšnjega stoletja med ljudmi skrivoma še živela in jo je spoznaval kot otrok v bližnji Zakojci nad Baško grapo. Toda po letu 1960, čeprav sta se tedanja oblast in pisatelj menda lepo razumela, knjige ni izdala nobena založba več. Najbrž je režim tudi v Umirajočem bogu Triglavu prepoznal nevaren opij za ljudstvo... Tako da jo, če imate srečo, lahko izbrskate le v antikvariatu.
Katero drevo so predniki častili ob Mrzlem studencu, ne vemo. Morda je bila lipa, morda hrast, morda druge vrste. Pred leti so na kraju starega svetišča posadili – kajpak – lipo, okoli nje pa razpostavili kamne, na kakršnih se je v starih časih sestajal vaški parlament (ohranjen in na ogled je v gorenjski Vrbi, nedaleč od rojstne hiše Franceta Prešerna). Dušan Skočir, zdajšnji lastnik sveta ob Mrzlem studencu, ga je prijazno dovolil za javno uporabo.
Za celoten podvig pa sta najbolj zaslužni, smo slišali, upokojena ravnateljica Lenka Raspet in predsednica turističnega društva Natalija Rot.
O slovenskem značaju
Odprtje starega svetišča za javnost so ovili v lep kulturni dogodek z nastopom pevke ljudskih pesmi Ljobe Jenče.
Večer je uvedla Lenka Raspet, s sklicevanjem na Pavla Medveščka, starosto slovenskih staroverskih raziskovalcev, je spomnila: »Kljub dolgi prevladi krščanstva so se še posebno v odmaknjenih, težje dostopnih krajih ohranila staroverska bogoslužja še daleč v krščansko dobo, ponekod celo do 20. stoletja, posamezni elementi pa vse v današnji čas.«
Nadaljevala je z zgodovinarjem Simonom Rutarjem, ki je v zgodovinskih črticah o Bovškem zapisal, da je krščanstvo, ki so ga širili oglejski patriarhi s pomočjo čedajske duhovščine, »po naših krajih jako polagoma napredovalo«. Po Rutarjevem mnenju so se naši predniki zaradi slovenskega značaja, »ki kaže jako trdovratnost na sebi, kadar je treba svoje individualno prepričanje zatajiti in se drugemu podvreči (...) trdno držali svoje stare vere, starih šeg in običajev.«
Nekaj zaslug za ohranitev stare vere gre pripisati tudi lenobnosti misijonarjev, ki se niso trudili z učenjem ljudskega jezika.
Staroversko izročilo je bilo močno prisotno tudi v Breginjskem kotu, je spomnila Raspetova: »Iz svojega otroštva pomnim starodavne fantastične zgodbe, vraže, prerokbe, ki so nam burile domišljijo, in številne ljudi, ki se jih je gledalo malo postrani in se jih označevalo za vaške posebneže, ker so imeli globlji uvid v mitološko duhovno sfero. In še se kakšen najde. Eden takih je bil pred sedmimi leti preminuli pesnik, naš domačin Ivan Volarič - Feo. Prav te dni je obletnica njegove smrti in prav je, da se ga danes spomnimo. Imel je izreden, poseben posluh za naravo. Kdo ne pozna njegove pesmi o posekanem hrastu na vrhu gore?«
Srednjeveška tajkunska spletka
Med raziskovalci križarskega pohoda nad Kobaridce je bil najbolj luciden in prepričljiv zdaj že pokojni kobariški dekan Franc Rupnik: »Poudari, da je tedanji papež, ki je živel v babilonski sužnosti v Avignonu, potreboval dokaze za svoj primat v Katoliški cerkvi. Vodil je politiko centralizirane oblasti, skrb za čisto pravo vero pa je podelil meniškima redovoma dominikancev in frančiškanov. Slednji so veljali za milejše, vendar so morali skrbno iskati vse napake v veri ljudstva.«
Frančiškan Francesco de Clugia je v Čedadu našel še prav posebno ugodna tla za svoje inkvizitorsko delo v rodbini Pavla Bojanija: »Ta je bil bivši kapetan tolminskega gradu in v službi goriškega grofa Henrika proti oglejskemu patriarhu, ki so mu porušili celo dvor. Pozneje pa je Pavel Bojani zamenjal strani, torej je prestopil, in si pridobil mnogo bogastva in posesti v Čedadu in po vsej Furlaniji.«
Sedem let pred pohodom nad Kobaridce, leta 1324, je patriarhov generalni vikar izrekel kazen izobčenja za kanonika Ulriha, Pavlovega sina: »Oče Pavel Bojani pa je po zvezah dosegel, da je bila suspendirana.«
Oče je moral sinovo oprostitev odslužiti s konkretnim dejanjem. Odzval se je pridiganju Francesca de Clugie ter prevzel vodenje pohoda nad kobariške malikovalce: »Dobro so vedeli, da v tej vojski ni nobene posebne nevarnosti. Prav pa jim je prišla, da so se rešili kazni inkvizicije, si pridobili nove časti, odpustke in imetje. Inkvizitor je bil prav tako srečen, da je mogel papežu poročati o uničenju ostankov krive vere, papež v Avignonu pa prepričan, da pravilno vodi sveto Cerkev.«
Kako presenetljivo opisana srednjeveška spletka spominja na sodobne tajkunske zgodbe!
Dejstvo pa ostaja, je poudarila Raspetova, da »se je pohod zgodil, sveto drevo je bilo izruto, studenec zadelan, sveti kraj oskrunjen, nemočni ljudje pa ponižani, osramočeni, ranjeni v srce in dušo.«
