LJUBLJANA – Približuje se odločitev arbitražnega sodišča o poteku meje med Slovenijo in Hrvaško, in kot kažejo zadnji tedni, nas čakajo razburljivi časi. Za Slovenijo je to pomembna odločitev, saj bomo prvič v zgodovini dobili v celoti začrtane meje našega ozemlja. Urejena država ima pač urejene meje in mi jih imamo z vsemi razen z južno sosedo, ta pa ima s svojimi sosedami več odprtih mejnih vprašanj kot pa zaprtih.
Sodelovanje s figo v žepu
Spomnimo: Slovenija in Hrvaška se pregovarjata že od samostojnosti. Neštetokrat smo se poskušali dogovoriti, pa nam nikoli ni uspelo. Še najbližje smo bili, ko sta se predsednika vlad, zdaj pokojna Janez Drnovšek in Ivica Račan, vendarle dogovorila, a kaj, ko je Račan od svojih dobil nož v hrbet in je vsa stvar šla nazaj na startno točko. Po ugotovitvi, da se nikoli (ali pa vsaj kmalu) ne bomo mogli dogovoriti, je slovenska stran predlagala arbitražo. Če se že sami ne moremo sporazumeti, pa pooblastimo nekoga tretjega, ki mu oboji zaupamo, naj odloči v našem skupnem imenu – vsi pa moramo to spoštovati.
Pa tudi v to južna soseda ni privolila, ker seveda dobro ve, da si lasti preveč in da bo zelo verjetno morala nekaj vrniti Sloveniji. Njim torej zdajšnje stanje ustreza, oni si sprememb ne želijo. Zato je Slovenija ob vstopanju Hrvaške v EU postavila pogoj: Slovenija želi imeti urejene meje, zato zahtevamo arbitražni postopek, sicer bomo udarili veto na vstop v EU. Najboljši sosedje so to podpisali, saj pomnite romantičnih državniških srečanj Boruta Pahorja in Jadranke Kosor, ki sta se o tem dogovarjala. In ko smo Slovenci dvignili roko za njihov vstop, se je hitro pokazala figa v njihovem žepu, saj so uporabili prvo priložnost, da so dogovor zminirali.
Na roko jim je šlo, da sta se v prisluhe ujela Slovenca v pogovoru, ki ga ne bi smelo biti, zaradi česar sta bila oba nemudoma zamenjana. Ni treba biti James Bond za ugotovitev, da so podobno zelo verjetno ravnali naši sosedi, ampak njih niso zasačili. Sodišče je ocenilo, da je to res napaka, vendar so kljub temu ugotovili, da postopek arbitraže s tem v resnici ni bil ogrožen in da lahko nemoteno nadaljujejo delo. Hrvaška se od takrat pretvarja, da ne sodeluje več pri arbitraži v Den Haagu, ampak na sodišču v Hamburgu. Tisto v Den Haagu pa kot da za Hrvate ne obstaja. A zdaj, ko smo pred razglasitvijo sodbe, ki jo pričakujemo v prihodnjih mesecih, pa so se začele dogajati čudne stvari.
Legitimiranje in maltretiranje ribičev
Ignoriranje sodišča je navaden blef. Hrvati so, po pripovedovanju piranskih ribičev, v Piranskem zalivu v zadnjem času postali zelo aktivni. »Hrvaška policija je v zaliv prihajala le takrat, ko so preganjali koga izmed nas, ribičev, češ da smo na njihovi strani, drugače jih ni bilo. Zdaj pa ni več tako. Zdaj jih kar naprej videvamo, teatralno plujejo po zalivu brez razloga, vedejo se kot doma in brez potrebe legitimirajo in maltretirajo ljudi,« nam je zaupal eden izmed ribičev, ki svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji, da bi z južnimi sosedi imel še večje težave. Opazili so tudi, da ima hrvaška policija več novih, hitrih čolnov, s katerimi ne zamudijo priložnosti za postavljanje pred zgaranimi ribiškimi barkami. Potrpljenje naših ribičev pa je popustilo, ko so do Piranskega zaliva nedavno začele pluti še ladje obalne straže, ki po grobi oceni naših sogovornikov merijo 40 metrov in več. Z ribiškega čolna je to videti kot napol vojna napoved, nam pravijo, v dokaz pa posredujejo fotografijo. Na svoji FB-strani se obalna straža nedvoumno predstavlja kot »namenjena obrambi RH, nadzoru in zaščiti interesov RH na morju in je sestavni del vojne mornarice«. Gre torej za vojsko v prijaznejši uniformi, ki z junaki televizijske obalne straže nimajo veliko skupnega. Je to posledica strahu pred sodbo ali le napenjanje mišic za notranjepolitične potrebe, saj gredo Hrvati spet na volitve, bo pokazal čas. Preteklost pa je že večkrat pokazala, da v teh političnih partijah pokra najkrajšo potegnejo ljudje ob meji.
Dostop do odprtega morja
Hrvati kar v lastnem tisku potrjujejo navedbe naših ribičev – a zatrjujejo, da ne gre za demonstracijo moči, temveč da zgolj spoštujejo črto sredi Piranskega zaliva, dokler se drugje ne odločijo drugače, navajajo neimenovane vire v splitskem dnevniku Slobodna Dalmacija, kjer problematizirajo celo izhod na odprto morje! Naši ribiči se počutijo osamljene: »Če ne bomo dobili dostopa do odprtega morja, bomo ribiči za vedno prepuščeni na milost in nemilost sosedov. Na milost žal ni za računati. Kako bo živela moja družina, pa nikogar ne zanima,« nam ogorčeno pove drugi sogovornik. Dostop do odprtega morja je kruh za ribiče in vso obalo; od tega pa niso odvisni samo ribiči, ampak tudi Luka Koper in z njo velik del slovenske obale. »A mislite, da bodo Hrvati in Italijani pustili Luki Koper nemoteno delovati? Ali pa bodo z nagajanjem pomagali svojima pristaniščema Rijeka in Trst?« nas je retorično vprašal ribiški sogovornik.