LJUBLJANA – Potem ko so na seji matičnega odbora državnega zbora (DZ) po besedah predstavnikov Obrtno-podjetniško zbornice Slovenije (OZS), menda pozno zvečer in brez posveta s stroko, dopolnili 11. točko 3. člena predloga novega gradbenega zakona, ki opredeljuje pojem investitorja, je to obrtnike zelo vznemirilo. K sprva predlagani definiciji, da je investitor »udeleženec pri graditvi objektov, ki vloži zahtevo za pridobitev gradbenega dovoljenja«, so besedilo dopolnili, da je: »investitor tudi tisti, ki prijavi gradnjo, jo naroči ali jo za lastne potrebe izvaja sam.« To poenostavljeno pomeni, da bomo lahko v okviru novega gradbenega zakona še naprej gradili sami, tako kot naši starši. Obrtniki pa so se na omenjeno dopolnilo odzvali kar malce nenavadno burno.
Nejasni zakon
Sekretar gradbeniškega sektorja pri OZS Janko Rozman verjetno utemeljeno opozarja, da se je z dopolnilom zakona gradnja za lastne potrebe v resnici razširila: »Razumeti je tako, da se nanaša na vse objekte in na vse investitorje. Kar pomeni, da bo lahko posameznik brez izkušenj in znanja gradil ne samo družinske hiše velike na primer 150 m2, ampak tudi zahtevnejše stavbe, hotel denimo, športni ali trgovski center. V dopolnilu namreč ni merila, ne omenja enostavnih objektov ali denimo manjše stavbe.«
Bolj nenavadna je bila pripomba predsednika sekcije gradbincev Zorana Simčiča, ki meni, da je dopolnilo za gradbince nesprejemljivo: »Menimo, da je to zibelka dela na črno, nismo v enakopravnem položaju z investitorji, ki gradijo sami.«
Toda zakon o preprečevanju dela na črno dokaj jasno opredeljuje, da delo v lastni režiji, nujno delo, osebno dopolnilno delo, kratkotrajno delo, pa seveda dobrodelno delo in storitev v lastni nepremičnini itd. pač ni delo na črno.
Obrtniki še izpostavljajo, češ da morajo poskrbeti za zdravniški pregled delavcev, za varnost, plačati davke, česar investitorju ni treba. Država je na njihove kritike odgovorila, da bo investitor, ki bo objekt za lastne potrebe gradil sam, nastopal kot izvajalec gradnje, torej bodo zanj veljale enake obveznosti kot za kvalificiranega izvajalca.
Verjetno bi bilo celo bolj problematično, če bi predlog zakona ostal brez omenjenega dopolnila, saj bi v tem primeru občanu odvzel možnost osnovne samoiniciative, kar bi bilo približno tako, kot če bi moral za obdelovanje 50 m2 vrta za lastne potrebe okoli hiše najeti vrtnarja.
Če želi govedorejec v Avstriji postaviti nov hlev in za to pridobi evropska sredstva, si lahko za enostavna dela, ki jih obvlada, denimo ureditev dovozne poti s traktorjem, izkop gradbene jame, dovoz materiala ipd., obračuna ure, česar pri nas ne more. To pomeni, da so tovrstni zakoni pri severnih sosedih celo malce bolj odprti. Pa je več reda.
Seveda si v hiši ne bomo sami priklapljali elektrike, vode ali plina, če za to nismo strokovno usposobljeni. Lahko pa pripravimo kanale v zidu za cevi.
Rozman z obrtne zbornice upravičeno opozarja, da je tu velika možnost za delo na črno. Res je, vendar nič večja kot pri obrtnikih samih.
Do družinske hiše
Problem v resnici ni v obrtnikih, ki bi po svoji naravi najraje imeli red, ampak v plačilni nedisciplini, za katero pa bi morala poskrbeti država.
»Izvajalci del v gradbeništvu, kadar gre za gradbene pogodbe in javna naročila, običajno čakajo na plačilo več kot tri mesece,« je poudaril Rozman.
V obrtni zbornici je 25.000 članov, samo gradbenikov je v Sloveniji je 20.000 in v gradbeništvu dela 50.000 ljudi. Potrebe za gradbenimi delavci so velike, a se osnovnošolci v zidarsko šolo praktično ne vpisujejo več.
Rozman na koncu umiri žogico: »Morda je bilo vse skupaj malce napačno razumljeno. Nismo za ukinitev možnosti, da za svoje potrebe gradimo sami, ampak za primerno ureditev. Da se določi, kaj se lahko gradi na ta način in kaj ne, do velikosti družinske hiše denimo. In da se določijo pogoji samogradnje, med katero pa nikakor ne morejo spadati industrijski ali javni objekti, trgovine, hoteli ipd.«
Ministrstvo za okolje je v odzivu na odziv OZS poudarilo, da je namen gradbenega zakona zaščita javnega interesa pri graditvi objektov in ne zaščita zasebnih interesov ali interesov posameznih gospodarskih skupin.
