Hčerko so ji ubila mamila, sin zaradi epilepsije ne dobi službe

NOVO MESTO – »Ni me sram povedati, da s skromno pokojnino ne morem shajati. Ni me sram povedati, da sem neozdravljivo bolna, zato bi potrebovala strogo dietno prehrano, vitaminske dodatke in beljakovinske napitke, ki si jih ne morem privoščiti. In ni me sram priznati, da bi sin še kako rad delal, pa ga ne zaposlijo, ker jemlje zdravila za epilepsijo. A on noče le križem rok čakati na socialno pomoč, hoče delati in zaslužiti za življenje. Živiva v strahu, kaj bo prinesel nov dan,« je začela življenjsko stisko opisovati 60-letna Vladka Gašperšič iz Novega mesta.
Bolezen ji je res močno načela zdravje, boleha za progresivno sistemsko sklerozo, prizadeta so že pljuča in jetra, ima prolaps črevesja, za katerega niti operacija ne pride v poštev. »Jemljem morfij. Saj veste, kaj to pomeni,« tiho pripomni in se ozre na svojo družino. »Hčerka Anja se je odselila, ustvarila si je družino, pričakuje drugega otroka, vesela sem zanjo. Teja je umrla 2. aprila lani, ker ji je njen fant vbrizgal mamilo. Za Jureta me pa skrbi, sploh zato, ker vem, kakšen je. Tako rad bi delal in postal samostojen. In mi pomagal. A se nikakor ne moreva izviti iz primeža revščine. Živiva le od moje pokojnine: 420 evrov dobim, a že najemnina za stanovanje je 230 evrov. Lani v kurilni sezoni sva morala na mesec plačati 180 evrov stroškov za kurjavo, tako da zdaj nič ne kurim, le v kaminu v sobi zakurim.«

Izobražen, marljiv, a brezposeln

Jure, ki ima tri poklice, je trgovec, ekonomski tehnik in poslovni sekretar, pa je opisal svoj boj za službo. Leto in pol je delal prek študenta v Krki. Bil je skladiščnik, deklica za vse, delal je ob dopoldnevih in popoldnevih, tudi sobotah, z njim so bili res zadovoljni, saj je z veseljem prijel za vsako delo, da je le bil mesečni dohodek, in začeli so se že dogovarjati, da bo dobil zaposlitev. Dokler ni šel do zdravnika na medicini dela, ki mu seveda ni ostalo skrito dejstvo, da jemlje zdravila za epilepsijo, čeprav je v življenju doživel le dva epileptična napada, prvega pri 14, drugega in zadnjega pred štirimi leti, ker en teden ni jemal zdravil.

»Naenkrat so mi bila zaprta vsa vrata, tako v kadrovski službi kot pri zdravniku na medicini dela, povedali so mi le, da je pač politika Krke takšna, da me s to diagnozo ne morejo zaposliti. A to je diskriminacija, tako mi je rekel tudi en nevrolog. Delal sem le do konca septembra, zdaj pa so na moje delovno mesto že zaposlili novega študenta,« je pripomnil 26-letnik, ki je prvi napad dobil v prvem letniku srednje šole. Bil je doma, padel je po tleh in drgetal, zato je mala poklicala zdravnika. Potem je bil na zdravilih, ki pa jih takrat, ko je končal študij, en teden ni jemal. Zmanjkalo mu jih je, in ker še ni imel urejenega zavarovanja, je bil prepričan, da jih ne bo dobil brezplačno. Napad se je ponovil, zdaj jemlje zdravila, je pa opravil številne preiskave, ravno pred tremi meseci znova slikanje glave, ki niso pokazale nobenih nepravilnosti. Prav tako nima drugih težav, nobene slabosti, zdravnik je celo razmišljal o ukinitvi zdravil.

Ko smo se pogovarjali z Juretovimi nekdanjimi sodelavci, so o njem govorili v presežkih; priden, marljiv, hiter, vedno pripravljen prijeti za delo. Za pojasnila, zakaj ni dobil službe, smo se obrnili v Krko, tovarno zdravil, kjer so nam v službi za odnose z javnostmi pojasnili takole: »Skladno z zakonodajo, ki ureja delovna razmerja, smo dolžni za presojo zdravstvene sposobnosti napotiti vsakega kandidata na pooblaščeni dispanzer za medicino dela, da glede na vsebino dela in oceno tveganja presodi njegovo zdravstveno sposobnost za delo, ki naj bi ga opravljal. Po pregledu specialist medicine dela izda zdravniško spričevalo in samo skladno z njim lahko zaposlimo kandidata. Glede na določila zakona, ki ureja delovna razmerja, ne smemo zaposliti delavca, ki dobi negativno zdravniško spričevalo, saj bi na ta način ogrožali njegovo zdravje. Krka nikakor ne diskriminira prosilcev za zaposlitev, kar velja tudi v primeru g. Gašperšiča.«

Kaj ko ne bo za položnice?

»Strah me je, da ne bom zmogla plačati položnic. Dala sem vlogo za subvencijo stanarine, pa so mi jo zavrnili, ker so k najinemu premoženju šteli še Juretov dohodek, čeprav je bil ta minimalen, prav tako so mi iz istega razloga zavrnili varstveni dodatek, čeprav nimava nobenega premoženja, niti stanovanja niti avta, on pa zaradi študentskega dela tri mesece ne more dobiti socialne pomoči,« je zavzdihnila Novomeščanka, ki s sinom živi v četrtem nadstropju bloka. Zaradi bolezni težko premaguje stopnice, a ima voljo, že zaradi Jureta. Tudi doma ne miruje, njuno stanovanje je urejeno in čisto. Jure pa vsak dan piše prošnje za službo.