Gasilce bo varoval župnikov kipec (FOTO)

TA-ta-ta-ta, je mali boben udarjal ritem korakom stopajočih, ti so v složnem taktu ubirali pot po cerkvenem hribu, kjer je že čakala množica častilcev žena in deklet, ki neustrašno in nesebično pomagajo v stiski ali nesreči. Četa gasilk in gasilcev s praporščaki in svetniškim zavetnikom na čelu, ki ga je z belimi rokavicami v naročju pestoval gasilski starešina, se je približevala hramu sv. Mihaela v Grosupljem, kjer že trideseto leto zapored slovesno posvečujejo god sv. Florijana in z zahvalno gasilsko mašo prosijo za varnost in pogum pri reševanju življenj in premoženja.

Praporščaki so ponosno vihrali s prapori.

Gasilci iz treh prostovoljnih društev, Grosupljega, Gatine in Spodnje Slivnice, so se zbrali pri gasilskem centru na obrobju mesta ter se ob blagoglasnih zvokih dobrepoljske godbe na pihala strumnega koraka po mestnih uličicah odpravili v cerkev.

Po mimohodu, stopali so svečanih obrazov in v paradi, jih je ob dospetju pozdravil farni zvon. Spoštljivo so sneli kape in se potopili v cerkev. Med starostami so bile tudi mične gasilke, pa veteranke, ovenčane s cvetjem, nekaj podmladka, za njim pa glavnina v paradne uniforme odetih mož.

Od vajenca do škofa

Za brata brat, ko kliče rog, pomagat pojde z nami Bog, se je nad njihovimi glavami razpela misel, razpeta med slokimi smrekami, in že pred mašno daritvijo ovrednotila veličino in pomen dela, ki ga opravljajo brez plačila. Obrisi oltarja so se izvijali iz dima, saj škof ob slovesnosti ni varčeval s kadilom. Dr. Andrej Saje, novomeški cerkveni poglavar, je imel še razlog več za slavje, mineva tudi trideset let, odkar je v župniji Grosuplje nastopil kaplansko službo, ko so se tudi gasilci jeli zatekati na priprošnjo k svetniku Florjanu.

Slovesna povorka je vkorakala v cerkev.

»Spominjam se, da sva z gospodom župnikom obiskala sosede v okolici župnišča. Med njimi tudi gospoda Brodnika. Ne bom pozabil njegovih besed, ko mi je dejal: 'Ti si pa župniški vajenec.' In pravi župnik v Grosupljem res nikoli nisem bil,« je prvič razgrnil anekdoto, ki ga je zaznamovala ob začetku prve službe. Po 30 letih se je v grosupeljsko cerkev vrnil kot škof, in čeprav so se medtem zamenjali številni duhovniki, verniki in tudi gasilci, je, kot je poudaril, poslanstvo gasilcev še naprej nesebično žrtvovanje za skupno dobro ali ko pokliče stiska ali nesreča. »Svetniki so bili ljudje kot mi, imeli so svoje radosti in probleme, kot jih imamo mi. Ko jih častimo, častimo njihova dejanja, s katerimi so uresničevali Jezusov evangelij. Posnemajmo zgled sv. Florjana, da pridemo do popolnega človeka,« jim je dobrohotno položil škof Saje, medtem ko je blagoslovil kipec svetnika, ki ga je gasilcem podaril župnik Martin Golob in bo odslej opravljal vlogo patrona v prostorih gasilskega centra.

Farni duhovnik pa jim je zaželel zdravja, poguma, dobre volje. »Hvala za pomoč, ki jo prispevate v župniji, vsem, ki jo potrebujejo. Župnik ve, da se lahko zanese na vas.«

Cerkev so gasilci napolnili do zadnjega, v prvi vrsti sta Andreja Kozlevčar (prva z leve) in Nada Lampret.

Ponosno so gasilci vpijali besede duhovnikov, iz njih črpali moč za delo v najtežjih razmerah. »Besede imajo moč. Zapisane ali izgovorjene imajo prav neverjeten učinek na tistega, ki so mu namenjene. Lahko nas pomirijo, raznežijo, razveselijo, ganejo, dolgočasijo, prestrašijo, vznemirijo, užalijo, razjezijo in še kaj. A besede so premalo, da bi izrazili naše veselje danes, ko smo tu z vami, spoštovani novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference Saje.

Spomini segajo v leto 1992, ko smo se z vami veselili vaše nove maše in vas pričakovali kot našega novega kaplana v župniji Grosuplje, ravno v letu, ko smo po drugi svetovni vojni spet lahko začeli Florjanove maše. Dve leti smo smeli biti blizu vas, se z vami srečevati, delati in drug drugega bogatiti. Vaše delo med nami je bilo kratko, a izjemno bogato in pomenljivo. Posebno blizu smo vam bili župnijski sodelavci in različne skupine občestva, s katerimi ste začeli utrjevati duhovniško pot in z nami deliti svoje sposobnosti, ki jih nismo pozabili. V vas smo že takrat videli človeka, ki ni samo duhovnik, ampak tudi učitelj in prijatelj, in prav zato ste v naši župniji pustili neizbrisen pečat.

Posebno spoštovanje in izraz vaše bližine smo v župniji čutili tudi gasilci. Spominjam se leta 2012, ko ste na našo pobudo vodili jubilejno dvajseto Florjanovo mašo v samostojni Sloveniji, takrat kot generalni tajnik Slovenske škofovske konference. Hvala vam za vašo pripravljenost in čut do ljudi, ki vas imamo preprosto radi,« je v imenu gasilcev posvetilo škofu namenil predsednik PGD Grosuplje Iztok Vrhovec.

Vselej pripravljeni

»Če delo gasilca pogledam skozi ženske oči, je težko, vroče, mokro, umazano in večkrat nevarno. Biti prostovoljni gasilec ni služba ali hobi, je poslanstvo in način življenja. Svoje delo opravljamo prostovoljno in profesionalno,« je nepogrešljivo pomoč ženskih rok poudarila tudi dolgoletna gasilka Andreja Kozlevčar iz Gatine, ki je v vrste prostovoljcev v rodni Žalni stopila pred 37 leti in pridobila čin gasilke. Poleg spoznavanja in uporabe gasilske opreme jo je močno pritegnilo druženje z vrstniki, saj so gasilci znani kot dobri gostitelji in organizatorji najboljših veselic. Tudi njena soseda, prijateljica in sopotnica v društvu, prav tako gasilka po činu, Nada Lampret je zraven od mladih nog.

»V gasilske vrste sem vstopila že ob vstopu v prvi razred, ko me je v društvo vpisal kar moj oče, aktivni član, in tako se mu je zdelo povsem samoumevno, da bomo gasilci tudi vsi otroci. V gasilskem domu, ki stoji v bližini našega doma, se je vedno kaj dogajalo in kot otroku pionirju so mi bili zlasti zanimivi občni zbori in pa seveda gasilske veselice, ko so naši starši kljub obilici skrbi in dela na kmetijah vedno našli čas za sodelovanje in prostovoljno delo. Tudi mama je prispevala del sebe, čeprav uradno nikoli ni bila gasilka,« se prvih korakov spominja Nada, ki ji gasilska organizacija, kot poudari, »v dobi spletnih omrežij« daje upanje, da še »lahko osebno krepimo medsebojni odnos, zlasti ob druženju na delovnih akcijah, gasilskih vajah, pri pripravah veselic, saj bi brez društva tudi na vasi lahko postali samo še nepomembni neznanci, lahko rečem kar tujci. Pri nas ima gasilska organizacija res vpliv in pomembno vlogo,« je nanizala gasilka.

»Vrednote, ki jih imamo gasilci, so izredne. Ponosni smo na svoje delo, pogumni v svojih dejanjih in pripravljeni pomagati ljudem, ko nas potrebujejo. Gasilstvo je poslanstvo, je način življenja in je služenje ljudem. Po svojih močeh se trudimo in s tem, ko nas sprejemate take, kot smo, je naš trud poplačan,« se je predsednik Iztok Vrhovec ob koncu zahvalil tudi občestvu, ki gasilce bodri in spoštuje, predvsem pa se zaveda, da je prav zaradi njihove srčnosti in predanosti življenje v kraju lahko bolj varno in mirno.

Pred božjim hramom so gasilce pričakali duhovniki, diakon in škofijski tajnik Janez Meglen, novomeški škof dr. Andrej Saje, kaplan Peter Čemažar in župnik Martin Golob, v ospredju je predsednik PGD Grosuplje Iztok Vrhovec (desni).

Bučno je igrala dobrepoljska godba na pihala.

Škof se je na druženju v gasilskem centru v spremstvu predsednika Iztoka Vrhovca ustavil ob vsaki mizi in se po 30 letih rokoval z nekdanjimi župljani.

Gasilci so poskrbeli tudi za žar.

Kaplan Peter Čemažar (na desni) in novinar Radia Ognjišče Rok Mihevc