FOTO: Od piščali neandertalca do flavte Tinkare Kovač

CERKNO  – Zadnjo avgustovsko soboto pozno popoldne se bo na travniku pred cerkvijo svetega Ivána na Šebreljski planoti v občini Cerkno odvilo srečanje, ki bo posvečeno flavti. Na koncertu Tinkare Kovač z gostoma Boštjanom Gombačem in Galom Gjurinom bo osrednja pozornost namenjena Flavtofoniji, priložnostnemu orkestru flavtistk in flavtistov, ki jih je Tinkara takole povabila: »Cenjeni flavtisti in flavtistke, 26. avgusta na svojem koncertu na Šebreljski planoti pripravljam posebno flavtofonsko dogodivščino: vabim vse, ki igrate na katero koli vrsto flavte (blok flavta, prečna, irska, frulica, piščal ipd.), da se mi pridružite na odru pri skupni skladbi, ki jo bomo improvizirali v živo.«

Glasbena umetnost najstarejša

Vse gre v slavo neandertalčevi piščali, prvemu glasbilu v človeški zgodovini. V Divjih babah se je rodila prva vseh umetnosti, glasbena. Spletno povabilo na koncert je priznana glasbenica že posnela prav tam, kjer so arheologi pod vodstvom dr. Ivana Turka in Janeza Dirjeca 18. julija 1995 v plasti srednjega (moustérienskega) paleolitika izkopali neandertalčevo piščal. Zaradi nje je jama v bregu, ki se pod robom Šebreljske planote strmo spušča v dolino Idrijce, zaslovela po vsem svetu.

»Neobičajno glasbilo, ki ni niti piščal niti flavta, je bilo zacementirano v bližini ostankov 50.000 do 60.000 let starega ognjišča. Izdelano je iz leve stegnenice mladega jamskega medveda, v katero je neandertalec s kamenim in koščenim orodjem naredil štiri luknjice in rezilni rob na ustniku, kar s posebno tehniko igranja omogoča izvajanje še tako zapletene glasbe,« so proučili. Njena velikost in umetna preoblikovanost sta ergonomsko dovršeni in prilagojeni glasbeniku desničarju. Zato ne more biti naključna. Je temeljni dokaz, da je bil neandertalec tako kot mi popolnoma razvito duhovno bitje, zmožno tako prefinjenega umetniškega ustvarjanja, kot je glasba.

O Divjih babah ni med domačini nobene znane legende, razloži 75-letni domačin Štefan Lapanja: »Ime jame, ki stoji v divjem terenu, je bilo prilagojeno tako, da bi zadrževalo otroke, da ne bi sami lezli v rov.«

Pa so mulci hodili preverjat svoj pogum prav v vse tri divjebabske jame. Tudi Štefan: »Pri petnajstih nekje smo se v temo podajali s karbidovko. Pri zgornji pelje rov precej daleč noter. Ko nas je v nekem trenutku zgrabil strah, smo se obrnili.« Spomin na dogodivščino ga še zdaj razvedri: »Še najbolj pa je proti izhodu tiščal tisti čisto zadnji!«
Do arheološkega najdišča se po 320 stopnicah, pravzaprav je še kakšna več, spustimo s turističnim vodnikom Štefanom spredaj in Gregorjem Novakovićem, direktorjem Lokalne turistične organizacije Laufar Cerkno, ki bdi nad našo varnostjo s hrbta. Mimo prve jame, pred katero nas sprejme lesena miza s klopcami, do manjše, ki jo za lisičjo pri vhodu izdaja kurje perje. Mati lisica se mora do kokoši za svoje mladiče kar pošteno potruditi, opozori Štefan: »Tako do Šebrelj zgoraj kot do Reke spodaj, kjer so najbližje kokoši, je krepko daleč!«
Ob poti nas Štefan opozori na živahno nihajočo vejo: »Prepih iz jamske luknje jo veje.«

Še nižje dol nam pogled usmeri visoko v previsno vdolbino pod vrhom stene. »Gor gnezdijo krokarji. Pretežno se hranijo z glodavci, izbljuvki pa padajo semle,« pokaže na tla pred nami, kjer občudujemo to nežno prejo iz dlak.

Svetišče arheologije

V električno razsvetljenem svetišču arheologije Štefan začne svečano: »Stojimo na tleh, starih okoli 70.000 let.«

V zemljini pred seboj gledamo drugo na drugo naložene plasti kot v kakšnem učbeniku: »Pred nami je prerez vseh plasti ledene dobe. V njih so ostanki življenja, ki se je tu odvijalo vso dobo.«
Doslej so arheologi presejali šele približno petino vseh usedlin. Kdo bi vedel, kaj vse še krijejo. O neizmernem bogastvu najdišča lahko sklepamo že po kosteh, ki na mnogo delih štrlijo iz gmote. Štefan seže po eno, seveda že prej izkopano in pripravljeno za nazorni poduk obiskovalcem: »Poglejte to kost, 50.000 let je stara, pa tako popolno ohranjena, da si lahko zdaj iz nje skuhate župo.« In doda:

»Ohranjenost je fenomen Divjih bab, ki je ob ogledu močno prevzel celo skupino 77 mednarodnih arheologov.« Za vrhunsko ohranjenost je poskrbela narava sama: »Ob koncu ledene dobe je začela v jamo pronicati voda, ki je tla na površju zasigala in tako konzervirala zgodovino.«

Na nekdanjem melišču pri komaj dober meter visokem vhodu, če si le pogrebel, si našel kosti: »Prvi je začel izkopavati arheolog Mitja Brodar, nadaljeval je Ivan Turk. Neandertalčeva piščal, narejena iz stegenske kosti mlajšega medveda, ki je tehtal od 400 do 500 kilogramov, je najpomembnejša arheološka najdba v Sloveniji. Upravičeno trdimo, da se je človekova umetnost rodila prav tu, v Divjih babah.«