BREZOVICA – Da je bivanje na Ljubljanskem barju postalo svojstven izziv v novem tisočletju, ni pretirano sveža novica: Natura 2000 in Krajinski park Ljubljansko barje sta spremenila življenje na območju, ki je bilo še pred dvema stoletjema (in pred začetki izsuševanja) po pripovedovanju Janija Mravljeta, domačina ter pomočnika gospodarja Lovske družine Brezovica, »divji, nedostopen teren«. Zdaj je to teren, kjer naravovarstveniki na večinskem delu Barja branijo ptice in metulje pred obvoznico, v Slovenskih novicah pa smo že pisali o posledicah ukrepa kmetijskega inšpektorata izpred dveh let.
Takrat so na 145 parcelnih številkah na območju Ljubljanskega barja začeli postopke, ker so bila taista zemljišča po namenski rabi kmetijska: »Te parcele niso imele šifre rabe 1500 za drevesa in grmičevje. V času pregleda so bile opredeljene kot kmetijska zemljišča v zaraščanju,« je začetek kalvarije za ljudi (in še bolj živali) opisal nepodpisan uradnik z ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Lastniki so morali področje počistiti in zadnji dve leti so poprijeli za delo.
Škodljiv ukrep – še posebno za živali
Z Mravljetom se odpravimo na rob Barja kraj ljubljanske obvoznice. Tam, kjer se neha Regijski center za ravnanje z odpadki Barje, se začne revir 11 in kljub splošnemu prepričanju, da je vse za obvoznico del krajinskega parka, to ne drži za zemljišče ob neposredni bližini centra. Kot je pojasnil Gregor Lipovšek za Krajinski park Ljubljansko barje, ta zemljišča ne spadajo pod njihovo upravo: »Glede na občinski prostorski načrt Mestne občine Ljubljana so ta zemljišča predvidena za širitev deponije. Glede izvajanja sečnje so odgovorni lastniki zemljišč in Zavod za gozdove Slovenije,« pojasnjuje. A ker to območje po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije ni gozd, vsem drevesom navkljub, o poseku in posledicah pač nimajo informacij.
A te so dobro vidne. Kjer je prej kraljevala goščava, so zdaj po tleh samo še štori, če so sploh ostali v zemlji. Ob gozdu je spremembe utrpela tudi nekdanja makadamska pot, ki je zaradi teže odvoza hlodovine zdaj posledično neprevozna za večino štirikolesnih vozil: »Cesta je bila prej slaba, zdaj je razrita. Nekaj šodra so nametali v luknje, po cesti se drugače ni dalo iti,« pravi Mravlje med vožnjo do kraja, kjer se je ob razriti cesti bohotil skoraj kilometer hlodovine, večino so je do zdaj že odpeljali.
Pokaže na teren, kjer so drevesa rastla desetletja, nekatera tudi stoletja: »Največji poseg po kvadraturi je doživel revir 11, ampak tudi drugod po Barju in na območju krajinskega parka so posedali ogromno,« pravi Mravlje ter dodaja, da so marsikje tudi uničili štore. »Vsaka žival potrebuje zaščito. Ptice so tukaj gnezdile, na vrbah so pozimi zajci glodali lubje, srnjad ga je ščipala.« To vse je zdaj izgubljeno. Ob cesti je ogromno deblo, ki ni upoštevalo dejstva, da bi na Barju moralo rasti v gozdu; zdaj pač ne raste več.
Inšpektorat pojasnjuje, da so se v inšpekcijskih odločbah upoštevale vse določbe zakona o kmetijskih zemljiščih, pa zakona o ohranjanju narave: »Ukrepi inšpektorata so se predhodno uskladili z Zavodom RS za varstvo narave in predstavniki Krajinskega parka Ljubljansko barje s sodelovanjem predstavnikov Inšpektorata RS za okolje in prostor.« A da vse ni teklo po veljavnih predpisih, odkrito sumijo v Društvu za opazovanje ptic Slovenije (DOPPS), katerega varstveni ornitolog Tomaž Jančar je neposreden: »dejstvo je, da je ukrep inšpekcije škodljiv in v nasprotju z režimom Krajinskega parka Ljubljansko barje ter v nasprotju z Naturo 2000. Inšpektorji so s svojo akcijo kršili evropske direktive o varstvu ptic. To je nedvomno.«
Študije vpliva posega ni
Jančar tako kategorične obtožbe utemelji s tem, da inšpekcije niso imele pred očmi vseh vidikov in predpisov, ki bi jih morale imeti: »Zato je bilo to delo narejeno nestrokovno in slabo.« V praksi pa to pomeni dodatno zmanjševanje obsega gnezdišč in upadanja živalske populacije: »Med takimi je pisana penica, ki potrebuje grmišča in travnike, kjer se prehranjuje. Včasih je bilo Barje eno njenih pomembnih območij, zdaj pa vztrajno upada. Grmišča so bila posekana prav v jedru.«
Ironija poseka v rajonu 11 je, da so na robu krajinskega parka uničili veliko območje, ki so ga nekaj metrov naprej znotraj parka merili z drugačnimi vatli. A na kmete, ki so pač izpolnjevali državne ukaze, ne letijo osti lovcev, še manj ljubiteljev ptic: »Ključen dejavnik, kako se kmetijstvo obrača na Barju, so kmetijske subvencije, in te ne upoštevajo območja dragocene narave. Kmet je tako prisiljen, da zaradi subvencij naravi dela škodo, ker mora preživeti,« pojasnjuje Jančar.
Po obisku rajona 11 je vožnja z lovci po Barju razkrila še dodatne učinke kmetijske politike, v katero spada tudi odstranitev grmičevja in dreves: pokrajina je obrita, tudi ob vodi so izginila drevesa, ki so prej dajala senco in zavetišče. Na nekaterih poljih so še stebla lanske koruze, ki da se je zaradi gnilosti tako in tako ne splača pobirati, ampak zgolj zasaditi in pobrati subvencije. Namesto tradicionalnih dreves zdaj tod raste dosti topolov, ki naj bi bili primerni za lesene gajbice.
Mravljeta smo povprašali, zakaj nas je opozoril: »Čutil sem se dolžnega opozoriti na uničenje v rajonu, za katerega skrbimo lovci,« je odvrnil. O uničenju biotopa ni dvoma ne pri zeleni bratovščini ne pri opazovalcih ptic. Kmetijski inšpektorat pa je sicer priznal, da posebne študije o vplivu posega niso bile opravljene – a tudi: »Posebnih študij niti ni bilo treba izvesti.« Končni račun človekovega ravnanja pa bo na koncu, kot vedno, izstavila narava.
