LJUBLJANA – Središče našega glavnega mesta se tam, kraj Ljubljanice, ponaša s krasnimi stavbami starinskih fasad, pred katerimi zastanejo trume turistov in uživajo v zgodovini arhitekture v muzeju na prostem ter fasadami, ki skrivajo svoje zgodbe.
V srcu našega glavnega mesta, nasproti Prešernovega spomenika, stoji štirinadstropna Mayerjeva palača, v prejšnji državi so ji rekli Spodnja Nama. V Registru nepremične kulturne dediščine jo vodijo pod evidenčno številko 18642 kot Ljubljana – Palača Wolfa. Zgradili so jo leta 1937: v njenem pritličju in prvem nadstropju je bila veleblagovnica, v višjih nadstropjih pa so bila najemniška stanovanja. Veleblagovnice že dolgo ni več, najemniška stanovanja so ostala, tudi takšna z dosmrtno stanovanjsko pravico, še iz socialističnih časov.
Po drugi svetovni vojni so namreč stavbo nacionalizirali, lastnika Emerika Mayerja pa poslali v mariborski zapor, od koder se ni vrnil. Mayerju ni kaj dosti pomagalo dejstvo, da je med vojno sodeloval z Osvobodilno fronto (OF).
»Stavbo je zgradil moj dedek, ki so ga mučili in ustrelili, čeprav je bil nedolžen in pozneje rehabilitiran. Bil je človek, ki je pomagal številnim Slovencem in uporniškemu gibanju proti Nemcem,« pojasnjuje Mayerjev vnuk, princ Federico Pignatelli della Leonessa. Federicova mati in Mayerjeva hči Doris Mayer je vojno preživela, odšla v Italijo ter se tam omožila s plemičem iz ene najznamenitejših italijanskih žlahtnih družin Pignatelli, ki je dala tudi papeža Inocenca XII.
Od zapornice do princese
Da je življenje polno vzponov in padcev, bi najbrž znala povedati Mayerjeva hči, ki jo je ob zori antifašistične zmage tako rekoč vzela noč; po zaporu naj bi jo v mrazu in snegu pognali čez Karavanke, 15 let pozneje – in po poroki s princem Giovannijem Pignatellijem della Leonessa, ko je dobila naziv princesa – pa je nastopila v slovitem filmu Federica Fellinija La dolce vita, Sladko življenje.
Princesa Doris je morala počakati še 30 let, da so njenega očeta pri nas oprostili vseh kaznivih dejanj in da se je začelo vračanje zaplenjenega premoženja, a to še ni končano: Mayerjevi so med drugim večinski dediči zemljišča, na katerem je odlagališče odpadkov na Barju, vendar jim ga še niso vrnili. Stavba na Wolfovi 1 je znova njihova, a njeni stanovalci trdijo, da imajo težave, odkar je podjetje princa Federica Pignatellija (in brata Luigija) zamenjalo princeso Doris.
»Prvič se je dvigalo pokvarilo za božič 2015, po nekaj mesecih je bilo popravljeno. Lani poleti se je znova ustavilo,« pripoveduje najemnik stanovanja v Mayerjevi palači. Težave imajo predvsem starejši prebivalci, poudari in omeni sorodnico, ki v stavbi stanuje zadnjih šest desetletij.
»Da nimamo dvigala, zelo vpliva na kakovost bivanja, zlasti kadar človeka kaj zagrabi. Letos sem bila tako dva, tri mesece bolj doma, kot pa da bi pešačila v četrto nadstropje,« se priduša gospa. Nedelujoče dvigalo pa ni edina težava.
»Pred stanovanji so se pojavile nadzorne kamere, zamaskirane v senzorje gibanja. O tem smo obvestili informacijsko pooblaščenko, prek upravnika je zahtevala njihovo odstranitev,« pravi najemnik. To potrjuje tudi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, ki je potrdila, da so jo stanovalci o najdbi obvestili v začetku lanskega leta. »V postopku je bilo ugotovljeno, da je prišlo do namestitve alarmnih senzorjev z vgrajeno videokamero, s katerima naj bi zavezanec – večinski lastnik stavbe – nezakonito snemal vhode v najemniška stanovanja, a senzorja nista bila aktivirana,« navaja Prelesnikova.
V socializmu propadala
Princ Pignatelli nam je iz ZDA, kjer živi in dela zadnjih 27 let, pojasnil, da toži posamične lastnike v stavbi, ki pripada podjetju, katerega dvotretjinski lastnik je: »Stavba ni bila deljena in niso mogli prodati delov oziroma stanovanj brez mojega soglasja. Tožim tudi mamino odvetnico Tjašo Andree Prosenc.« Ta pojasnjuje, da je imela v tej zadevi več tožb in drugih uradnih postopkov: »Davčna kontrola je ugotovila, da je bilo vse v redu. Na odvetniški zbornici sem bila oproščena.« Prav tako naj bi se končale sodne tožbe: »Pravde smo dobili, ena še ni pravnomočna,« navaja ljubljanska odvetnica.
Nedelujoče dvigalo je po prinčevih besedah zgolj vrh ledene gore težav s palačo. »Stavba je v slabem stanju, ker je med socializmom niso dovolj vzdrževali, ampak so znotraj nje pregrajevali prostore. Naredili so celo stanovanje v podstrešju, ki ga ni bilo,« z druge strani Atlantskega oceana sporoča Italijan. Hoteli so vgraditi večje dvigalo, a je statik menda ugotovil, da je stavba tako nestabilna, da bi to bilo nevarno.
»Potrebna bo rekonstrukcija celotne stavbe, od znotraj in od zunaj, stanovalci jo bodo morali za nekaj časa zapustiti. Ljubljana je na potresnem območju in lahko se zruši v Ljubljanico ali v Wolfovo ulico ter na mimoidoče,« je sklenil Pignatelli.
Alarmantni zbor stanovalcev Upravnik Mayerjeve palače je podjetje Donf, prevzelo jo je komaj v začetku leta. Njihov direktor Borut Okretič: »Vse zainteresirane uporabnike stavbe smo seznanili z rezultati potresne študije.« Slovenski prokurist Pignatellijevega podjetja pojasnjuje, da so pred tedni sklicali »mini alarmantni zbor stanovalcev«, da jih seznanijo s poročilom, a da se stanovalci večinoma niso odzvali. »Hoteli smo se pogovarjati, biti proaktivni, ampak ljudje se niso pripravljeni soočiti z realnostjo.« Realno pa je tudi dejstvo, da je Mayerjeva palača na Wolfovi 1 na seznamu kulturne dediščine. Glede na dejstvo, da so akterji zgodbe vlagali tudi kazenske ovadbe, celo notarske napise z izpovedmi o nečednih početjih druge strani ter napovedi večinskega lastnika, da bi stanovalce želeli izseliti, bo imela bitka za Wolfovo 1 še precej večje težave kot pokvarjeno dvigalo. Za lepo fasado bo potekal boj za obstanek na tej prestižni lokaciji. |
