JESENICE – Dekleti se nista poznali, a sta si pred dvema mesecema segli v roke čisto po naključju in postali veliki prijateljici. Sedemintridesetletna Dijana Branilović z Jesenic je delila poziv pomoči otrokom v obliki šolskih potrebščin, ki ga je na svojem profilu na spletu objavila tri leta mlajša Maja Hausman z Bleda. »Ko je Dijana delila moj poziv za pomoč otrokom v obliki šolskih zvezkov, torb in knjig, sva si najprej izmenjali nekaj vljudnostnih fraz, nato pa se dogovorili, da se kar osebno spoznava,« pove Maja in še: »V dlan sva si segli pred dvema mesecema in ob kavi spoznali, da imava popolnoma enak cilj: pomagati najmlajšim, ko jim starši ne zmorejo.« Dekleti, obe mamici, sta samoiniciativno zagnali akcijo zbiranja pomoči šoloobveznim otrokom.
»Ne moremo prezreti dejstva, da je v naši družbi vse več socialno ogroženih posameznikov in družin, ki potrebujejo našo pozornost. Zato sva se domenili, da bova začeli v najinem prostem času in s pomočjo spletnih družabnih mrež to poletje zbirati izključno materialno pomoč za otroke, ki bodo 1. septembra stopili skozi šolska vrata. Tiste palčke, ki jim v domačem okolju ne morejo ponuditi niti najbolj osnovnih šolskih potrebščin.«
»Namenili sva se pomagati nekaj družinam, saj sva bili prepričani, da v javnosti ne bo veliko zanimanja, predvsem pa sva pri sebi upali, da situacija ni tako huda,« pove Maja, ki je znana po tem, da brez dlake na jeziku vrže v javnost sočen opis tistega, česar si drugi ne upajo povedati na glas: »Glas po družabnih mrežah se je razširil in telefon nama je začel brneti. »Odločili sva se potovati od mesta do mesta in zbrati pomoč. Donatorju, ki ponudi pomoč v obliki šolskih potrebščin, pokaževa dokazila družin v stiski, hkrati tudi vsakomur poveva, kdo bo prejemnik pomoči. Ob tem varujeva zasebnost družine, ki je že tako ali tako v nezavidljivem položaju,« razloži Dijana, ki je nekoč tekmovala v Big Brotherju, in sicer v sezoni 2015. »Zakaj anonimnost? Otrok, ki bi prejel pomoč, potem pa prišel v šolo, lahko postane tarča opazk in posmeha vrstnikov. Verjameva, da se bodo zaradi naše pomoči iz otrok, ki jim bomo pomagali, razvili dobri ljudje, posamezniki s polno empatije in razumevanja za sočloveka.«
Dekleti povesta, da za popotovanja porabljata svoje gorivo in si vse druge stroške krijeta sami, a ju to ne moti. »Nisva ravno bogatašinji, a se zavedava, da si lahko že naslednji dan na istem.« Bili sta na Ptuju in v Celju, Slovenski Bistrici, nato v Novem mestu in Krškem, sledile so Vrhnika, Postojna, Sežana in Nova Gorica, končali pa sta na slovenski Obali. »Ko sprejmeva podarjene šolske potrebščine, jih naloživa v avto in do predaje hraniva pri sebi. Trenutno sva z njimi opremili otroke dvanajstih družin. Do konca poletja imava v načrtu s polno torbo zvezkov in knjig pomagati čim več otrokom, kolikor bova le zmogli. Toliko družin se nama je namreč javilo, tudi številnejše. Ganila naju je zgodba družine z enajstimi otroki, eden od partnerjev jih je v skupnost pripeljal pet, drugi šest. Njihova mamica je trenutno v bolnišnici. Kot sva pozneje izvedeli od njihovih znancev, ima rakavo obolenje.«
Maja in Dijana nam pokažeta fotografije otrok, ki jih prejmeta po spletu: »V ozadju fotografij se veliko vidi. Prepozna se okolje, v katerem živijo otroci; plesen po stenah, tla niso dograjena, po tleh imajo preproge, da niso ravno na betonu. Po trije otroci spijo v eni postelji. In da ne bi imel srca jim pomagati? Meniva, da se mora naša država odgovorneje vesti do otrok. Ne sme se jih prepustiti trenutnemu stanju, prepustiti bedi, ki se najbolj oklepa prav najmlajših.«
