Anja skrbi za dva brata, očeta in mamo na vozičku

TREBNJE – »V uredništvo Slovenskih novic se vam oglašam s svojo osebno stisko. Oče Marjan ima samo osebni dohodek, mama Mojca ima otroške doklade, jaz pa nimam nobenih dohodkov. Tako, da komaj pridemo čez iz meseca v mesec. Brat Luka hodi v srednjo šolo, brat Dejan v osnovno, jaz sem doma oziroma brezposelna. Vsak mesec imamo zaostalih položnic. Zato bi prosila, ali bi nam pomagali pri treh. Celoten znesek znaša 150,22 evra. Že vnaprej se vam najlepše zahvaljujem. Vsak mesec si položnice razdelimo na dva kupčka. En kupček moramo plačati takoj, drugi pa počaka,« nam je napisala Anja Smrke s Trebanjskega Vrha. V želji, da pomaga svoji družini. Da olajša kako skrb očetu in materi. Rečeno – storjeno, te tri položnice bodo plačale Slovenske novice.

Odpravili smo se na Trebanjski Vrh, kjer bivajo Smrketovi. Sprejmejo nas v svojem skromnem in urejenem domu. Hiša fasade še nima, delajo jo kar sami. Zbrani smo za mizo, prijetni sogovorniki so. Pred sedmimi leti so se preselil na ta konec Slovenije, prej so bili v Beli krajini v okolici Rosalnic, pove mati, 46-letna Mojca Smrke, z Marjanom, 51 jih ima, pa imata tri otroke. Luka šteje 16 let, Anja 19, Dejan osem. Luka se šola za oblikovalca lesa, hodi v srednjo šolo v Novo mesto, zdaj opravlja še prakso, zvečer prihaja domov. Dejan je osnovnošolec, hodi v OŠ Trebnje. »V šoli je dobro,« poudari zvedavi fant, ki ima najraje likovni pouk, angleščino, slovenščino in spoznavanje narave.

Štiri operacije

Anja se je izšolala za slaščičarko. V službo ne more, čeprav bi se za par pridnih in sposobnih rok v Trebnjem zagotovo našlo delo. A Anja ostaja doma in drži gospodinjstvo pokonci! Mati Mojca v tem hipu tega ne zmore. Obilo smole je imela, ko je že avgusta lani nerodno padla in si poškodovala levo nogo, šlo je za odprti zlom. Štirikrat so jo že operirali, vsak mesec hodi na pregled v Ljubljano. Upa, da bo kmalu bolje, po stanovanju se premika z invalidskim vozičkom. »Na nogo ne smem stopiti,« pove. Službe nima, po poklicu je šivilja. Bila je tudi na zavodu za zaposlovanje, a so ji pomoč ukinili, češ da je premalo intenzivno iskala službo. »Ni lahko. Saj iščem, a za 46-letnico je težko kaj najti... Prestara sem, nimam lastnega prevoza,« opozarja naša sogovornica.

Precej smole je imel tudi oče Marjan Smrke, 32 let delovne dobe že ima, v teh dneh pa dela, kolikor pač zmore. Zagotovo bi več, če ga ne bi sodelavec oktobra lani poškodoval s paleto (pri vožnji po klančini) ter mu trajno poškodoval leve rame. »Ni mi vseeno. Trpim. Vse življenje bo tako. Moti me, ker se tisti, ki mi je to povzročil, ni oglasil pri meni, da se o tem pogovoriva in razčistiva,« nadaljuje Marjan. »Hodim na fizioterapije, skrbim za družino. Le jaz imam vozniški izpit pri hiši, pet nas je... Lani smo le odplačali kredit za avto,« nadaljuje Smrke. To pa ni vse. Leta 2012 so mu operirali srce, saj so mu leto prej našli prirojeno srčno napako na prekatu. Saj je na težave opozarjal že prej, vendar so mu rekli, da je to posledica utrujenosti ter da preveč dela. Ko je ležal v bolnišnici po operaciji srca, mu je opešal oče, ki je po njegovem prihodu iz bolnišnice umrl. Zatem je Marjan še padel ob žledolomu in si poškodoval – levo ramo.

Upal na kak evro več

V službi je po lanski delovni nesreči dobil nekaj odškodnine, upal je na kaj več. A ga tudi to ne ustavi v nameri, da še naprej opozarja na problematiko. Po nesreči, v kateri jo je skupil Marjan, so take prevoze prepovedali, kar je dokaz, da Marjan ni rožic sadil, ampak premore zrele in trezne odločitve. V teh dneh jih bo še potreboval. Čeprav še kar hodi v službo. Da bi ohranil plačo, s katero preživlja družino. Dela, kar lahko. Čeprav bi moral biti v bolniškem staležu. »Nič nimam zlomljenega, le kite so nategnjene. Ne bo bolje. Vsi vemo, kakšna je plača, če si na bolniški. Zato sem v službi, počnem pa tisto, kar smem,« pristavi Smrke, ki mu skupaj z ženo upanje na boljši jutri dajejo otroci.