Alan Ford je še vedno številka ena

LJUBLJANA – Lastnik še nedavno edine specializirane trgovine s stripi v Sloveniji Strip.art.nica Aleksander Buh je svoje prostore v Murgle centru odprl pred dobrimi osmimi leti. V času, ko je odpiral striparnico, po njegovih besedah na celotnem širšem območju nekdanje Jugoslavije niso delovale več kot tri. Buh je prav gotovo eden izmed najbolj zaslužnih, da se je priljubljenost te subkulture v Sloveniji v zadnjem desetletju močno dvignila.

Strip izginil za desetletje

Slovenci se lahko pohvalimo, da smo prvi strip v maternem jeziku dobili že pred 85 leti, ko je leta 1927 v Trstu v mesečniku Naš glas izšel prvi slovenski strip Zamorček Bu-ci-bu. Ob osamosvojitvi oziroma še malce pred tem pa so naenkrat izginili s slovenskega tržišča. »Med vojno na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini so se prenehali tiskati. Mi smo bili včasih, kar se stripov tiče, bolj vezani na srbohrvaščino kot na slovenščino,« pojasnjuje Buh. Na zmanjšanje zanimanja za to publikacijo pa je po njegovih besedah vplivalo tudi dejstvo, da mlajši od 25 let večinoma ne razumejo več srbohrvaščine, medtem ko smo v Sloveniji glede na ponudbo še vedno večinsko vezani na to tržišče. »Mladi so bili vsaj deset let brez stripa. To pomeni eno generacijo. Tisti, ki ne začne s stripom kot otrok, ga bo pozneje zelo težko sprejel, ker ga preprosto ne razume,« še ugotavlja.

Glavni kupci so tako po njegovih besedah starejši od 40 let, šele v zadnjem času po stripe prihajajo tudi osnovnošolci. K temu je po njegovih besedah največ pripomogla bralna značka. »Pred dvema, tremi leti nam je uspelo spraviti strip v bralno značko. Tudi v osnovni šoli so očitno ugotovili, da otroci nočejo brati, medtem ko je strip neki vezni člen,« je ocenil.

Buh se sicer spominja težkih začetkov, ko je bila striparnica še v povojih. »Ko sem pred osmimi leti hodil okoli založnikov, so mi vsi dali na mizo kalkulator, koliko bo kdo zaslužil,« se spominja lastnik striparnice. Po drugi strani pa so bili ljubitelji tovrstnega branja po njegovih besedah »ob odprtju lačni robe. Na odprtju sem imel sedem televizij, tudi eno iz Francije.«

V Strip.art.nici je na voljo več kot 10.000 različnih stripov oziroma specializiranih striparskih revij, ki v veliki večini prihajajo z območja nekdanje Jugoslavije. »Če bi želel imeti vse stripe z vsega sveta, potem bi rabil celoten Murgle center, da bi jih lahko imel na policah,« pravi Buh.

Ob tem poudarja, da lahko naroči sleherni strip, ki izide kjer koli na svetu, vendar je za to treba plačati vsaj nekaj avansa. Zakaj? Ko je Buh odprl trgovino, je dobil več kot 200 naročil. »Ljudje so k meni nosili sezname po 300, 400 stripov,« se spominja Buh. Na srečo pa ga je njegov hrvaški kolega opozoril na previdnost, saj je sam skoraj propadel, ko je naročil stripe, ki pa jih naročniki niso prišli iskat. »Odreagiral sem in poklical vse naročnike, ki so mi prinesli megalomanske spiske. Nihče izmed njih ni bil pripravljen plačati delnega predujma.

Serija Miki Muster

Med kupci so po njegovih besedah še vedno najbolj priljubljeni stripi Alan Ford. Na vprašanje, na katerega, ki ga ima v trgovini, je najbolj ponosen, je kot iz topa odgovoril: »Tiste, ki sem jih sam izdal.« Je tudi založnik in je najbolj ponosen na zbirko knjig stripov Mikija Mustra, v kateri je že osem knjig. Ob tem so v njegovi založbi izšli še strip Družinske zgodbe, Hardfuckers, Dekalog I –IV in Dekalog V–VIII.