S Tino Maze po Črni: na plezanje in zipline po razglede in adrenalin

Le 14 let je imela, ko je začela zapuščati svojo vas in odkrivati svet, še vsa mlečna za ušetam (za ušesi), bi rekli po koroško. Čeprav že dolgo ne živi več tu, jo še vedno objame občutek domačnosti in topline, ko se pripelje v Črno na Koroškem.

»Tu sem odraščala, na ta kraj me veže toliko lepih spominov. Zelo sem pogrešala dom, mogoče se niti nisem zavedala, kako zelo,« nam pove Tina, medtem ko stopamo na dvorišče družinske hiše Mazetovih. Dom je namreč izbrala kot svoje najljubše pribežališče, ko sem jo med dogovarjanjem za druženje v Črni prosila, naj razmisli, kje v Črni je najraje in katere skrite ali manj skrite kotičke vasice bi pokazala obiskovalcem. S hriba za vasjo je namreč prekrasen razgled na včasih rudarsko naselje, na njem pa klopca, idealna za razmisleke in pogovore s sabo ali naravo.

Peš do smučišča

Skoraj z domačega brega imajo Mazetovi dostop do črnjanske trim steze, kjer so postavljena orodja za vaje in se lahko človek malo razmiga v gozdu. Če nadaljuje pot, bo prišel do drugega Tininega priljubljenega zatočišča – smučišča. Tistega, na katerem je opravila prvi smučarski trening in kjer jo še vedno lahko srečate na smučeh ali ob kavici pred brunarico, ko pride pozdravit prijatelje in se ogret na sončne žarke, ki jih pozimi v naselju, kjer živijo njeni starši, ni ravno v izobilju. »Letos sva se tu že smučali z Anouk,« nam je zaupala in ponosno povedala, da je njena štiriletnica zelo domača na smučeh in že veselo slalomira po belih strminah.

Smučišče je še vedno vsako sezono zgledno urejeno, kljub nizki nadmorski višini in s snegom manj radodarnim zimam. Za to gre pohvala občini, ki s pomočjo lokalnih podjetij zagotavlja njegov obstanek in skrbi, da imajo tudi nove generacije otrok možnost učenja smučanja na malem lokalnem smučišču. To najverjetneje ne bi preživelo, če bi ga prepustili trgu. Koliko je to vredno, bi ob zadovoljnih krajanih znali povedati tudi številni uspešni črnjanski smučarji, ki so se tu kalili. Pred Tino so za slovensko smučarsko reprezentanco nastopali še Katjuša Pušnik, Mitja Kunc in Aleš Gorza, namignejo pa nam, da imajo v ognju že novo železo.

Omenimo posnemanja vredno krajevno posebnost: črnjanski osnovnošolci imajo namreč na voljo sezonsko smučarsko vozovnico, ki stane samo 25 evrov; za preostale koroške osnovnošolce je cena 50 evrov.

Sredi smučišča stoji domačija njenega prvega trenerja Blaž Jelena. »Veliko laže mi je bilo, dokler je bil on z mano v ekipi. Dobro me je poznal, pa še koroško sva se lahko pogovarjala,« razloži Tina in v isti sapi še, da so jo med vajami, kako nastopati pred kamero, poskušali prepričati, naj opusti koroščino. »To mi je dalo misliti. Spraševala sem se, zakaj moram spremeniti to, kar sem. Občudujem Natašo Lačen, ki je v vseh okoliščinah znala obdržati svoj dialekt, in zaradi nje smo lahko ultra koroščino slišali tudi po RTVS. To spoštujem. Jaz sem pri tem popustila, kar ni prav. Veš, v nekem obdobju je zelo dobro vplivalo name, ko mi je Massi pred startom rekel: Daj, Korošica!. V Val d'Iseru mi je rekel: Daj, Črnjanka! (tam je Tina osvojila svojo prvo kolajno na največjih tekmovanjih, op. p.). Ko mi je to rekel, me je prestavilo v Črno. In rekla sem si, ja, to sem jaz. Šele potem sem začutila svojo moč.«

Največja atrakcija

Tina usmeri roko proti nebu nad smučiščem, kjer je videti jeklenico, ki se konča sredi smučišča, začne pa na nasprotnem bregu – Navrškem vrhu, na nadmorski višini 1000 m. Tam je vstopna postaja za prvovrstno adrenalinsko doživetje – spust po Olimplinu, kakor so poimenovali najdaljšo neprekinjeno jeklenico v Sloveniji, kjer lahko dosežete hitrost do 100 km/h. »To je nedvomno točka, ki je ne smete izpustiti, če obiščete Črno,« nam svetuje in napove, da bo na divjo vožnjo visoko nad tlemi čez strehe pripeljala tudi prijatelje iz tujine. Opozori še na mini adrenalinski park ob vznožju končne postaje, kjer lahko svoje spretnosti urijo otroci, medtem ko se odrasli spuščajo po ziplinu nad njihovimi glavami.

Upoštevali smo nasvet in se odpravili na start. Tja vas pripeljejo s kombijem z vso opremo vred. Razgled je vrhunski, med vožnjo še boljši. Narediti vam ni treba nič, samo sprostite se in uživate. To je na vrhu malce teže, saj se je treba odločiti in odskočiti – s trdnih tal v prepad. Zelo pomaga, če se prej pogovorite sami s sabo in jeklenico, ki ji je treba zaupati, da bo opravila svoje delo. Če tega ne zmorete, vam bodo pomagali prijazni upravljavci, med katerimi lahko naletite tudi na omenjeno nekdanjo olimpijko v teku na smučeh Natašo Lačen.

Olimpijska vas

»Le tri tisoč ljudi živi v Črni, pa so vzgojili sedem olimpijcev. To je res neverjetno število. To velikokrat omenim v tujini, ko me povprašajo, od kod prihajam, in vsi se čudijo,« pove Tina. Njim v čast so uredili olimpijski muzej, kamor nas povabi in se na široko nasmehne ob pogledu na svoj dres in čelado, ki sta ob športni opremi preostalih šestih ter njihovih zgodbah tam razstavljena.

Muzej je le korak od medvedove votline, ki je bila povod za pravljico o Tini izpod peresa Primoža Suhadolčana. Votlina je v balvanu, na katerega smo se povzpeli, in Tina se je ob pogledu na krožišče spomnila šal na svoj račun iz gimnazije. Krožišče je bilo v Črni, še preden je postalo vseslovenski trend, in mladina iz spodnje Mežiške doline ga je izkoristila za norčevanje iz Črnjanov. Ena izmed šal, ki se jih spominja, gre takole: Zakaj je v Črni krožišče? Zato, ker je pri vas tako ozko, da avti sicer ne bi mogli obrniti.

Sredi krožišča stoji spomenik Jožeta Plečnika, posvečen žrtvam prve in druge svetovne vojne, ob njem pa je župnijska cerkev, kamor je Tina z družino zahajala ob večjih praznikih. Prijetne spomine hrani na pokojnega župnika, ki je bil njen veliki navijač in je ob vsaki zmagi divje zvonil s cerkvenimi zvonovi. Tina opozori še na veliko sakralno posebnost občine Črna na Koroškem: v cerkvi sv. Ane v Koprivni namreč stoji kip temnopolte ali črne Marije.

Odlično izhodišče

S Tino sva bili dogovorjeni, da osvojiva ferato Mučevo, ki so jo lani uredili v hudourniški soseski z enakim imenom tik pred naseljem Žerjav. Načrte nama je žal prekrižalo vreme, saj se v zavarovano pot z jeklenicami, ki postajajo v Sloveniji vse bolj priljubljene, ni priporočljivo odpraviti v slabem vremenu. Dokaz, da je šport še vedno del njenega vsakdanjika, sem dobila naslednji dan, ko je najine cilje realizirala s prijateljico ter poslala fotografijo in sporočilo: »Ferata je super, najtežja verzija je zelo zahtevna, ker si ves čas na jeklenici. Pogled na dolino reke Meže je krasen. Res zanimiva izkušnja, moraš poskusiti!« Domačini nas pomirijo, da obstaja tudi lažja različica, primerna za vso družino.

Črna ponuja odlične razmere za hribolazenje in gorsko kolesarjenje, kar Tina rada izkoristi, saj ima tu več časa, ker Anouk uživa v družbi dedija in babi. »Rada se odpravim na Peco, lani smo tudi veliko plezali, zato si želim preplezati Raduho. V okolici Črne so tudi odlične enoslednice za gorskokolesarske ture.«