Največ prostora potrebujejo buče

Po 15. maju bomo na prosto začeli premikati sadike tudi najbolj občutljivih zelenjadnic, ki potrebujejo veliko sonca in višje temperature. Da je treba tiste, ki smo jih vzgojili sami, pred tem utrditi, da trud ne bi šel v nič, smo že pisali, pomembno pa je tudi, da tla pred presajanjem dobro pripravimo, pognojiti in prekopati smo jih že morali, do sredine maja poskrbimo le še za sprotno odstranjevanje plevela in po potrebi kaj malega okopljemo in prekopljemo. Nikoli, ko je zemlja mokra, saj jo bomo tako le še dodatno zbili. Dokler se po dežju tla vsaj v zgornjih plasteh ne osušijo, po njih raje niti hodimo ne. Prav zato je še kako priporočljivo, da med gredicami ustvarimo stezice, če je le mogoče, pokrijemo z zastirko, ter nanje položimo deske in podobno in nato zgolj po njih tudi hodimo. 

Med vrstami ohrovta naj bo pol metra razdalje.

Ko bomo sadike presajali na prosto, je treba, da bi pozneje rastline čim bolj in hitreje obrodile, upoštevati tudi sadilno razdaljo. Tako bomo preprečili, da bi večje in bolj košate rastline sosedom delale senco ali celo rasle po njih ter jim pod zemljo kradle hranila.

Načeloma velja, da rastline, katerih korenine se močno razrastejo, in tiste, ki imajo velike in košate liste, sadimo bolj narazen kot druge. Buče, lubenice in melone bi morali saditi kar dva metra narazen, to razdaljo upoštevamo tudi, če bomo v zemljo vtaknili semena. Sladki krompir bo najbolje uspeval, če bo med rastlinami med 120 in 150 centimetri razdalje, med kumarami in bučkami naj bo 100 cm, med semeni visokega fižola naj bo 80 centimetrov prostora, deset manj bo dovolj za sadike paradižnika, medtem ko na pol metra razdalje v zemljo vtaknemo sadike brokolija, cvetače, zelja, listnatega, glavnatega in brstičnega ohrovta. Še deset centimetrov manj naj bo med sadikami paprike, jajčevcev in feferonov ter semeni graha in nizkega fižola, 30 centimetrov narazen medtem sadimo kolerabico, radič in endivijo, baziliko, blitvo, čebulo in por ter sejemo rdečo peso, repo in kolerabo. 

Paprike sadimo bolj skupaj kot paradižnik.

Redkvico, vse vrste solate in špinačo posejemo v več vzporednih brazdic ali zgolj eno, odvisno od tega, koliko pridelka želimo, ter rastlinice razredčimo in presadimo šele pozneje, ko že pokukajo na plan in nekoliko zrastejo. Če pri vzgoji sadik velja, da jih prepikiramo, ko razvijejo in zravnajo klična lista, pa omenjene mlade rastline pustimo nekoliko dlje, saj je zunanje okolje bolj neizprosno kot notranje in bodo imele več možnosti za preživetje, če se bodo, preden jih bomo začeli puliti in presajati, čim bolj utrdile. Špinačo, motovilec in rukolo pa lahko pustimo kar nagnetene v vrstah, v tem primeru je priporočljivo le, da jih sproti porabljamo. 

Špinačo lahko pustimo rasti tudi nagneteno, le sproti jo moramo porabljati.