Minolovec pripoveduje zgodbo z dna morja
Nemški lahki minolovec R 15 je v nasprotju s številnimi drugimi nemškimi vojnimi ladjami spisal dolgo in uspešno vojno zgodbo: prečesal je Sredozemlje, zanj so bili usodni šele zadnji dnevi druge vojne vihre pri Umagu. Na njegovem krovu je bil dragoceni tovor, za razumevanje zgodovine pomembni spominki, med njimi pa je v ospredju nedvomno edina najdena mornariška različica elektromehanske šifrirne naprave Enigma. Ta je danes shranjena v slovenskem muzeju, v Parku vojaške zgodovine Pivka.
R 15, dolgega 27,5 in širokega 4,38 metra, so splovili v ladjedelnici Schlichting-Werft v kraju Trävemunde 3. maja 1934, v sestav 6. flotilje pa so ga razporedili septembra 1941. Minolovci te flotilje so po celinskih vodnih poteh februarja 1942 prispeli v Port Saint Louis na ustju Rone na sredozemski obali, nato pa so jih prestavili v italijansko pristanišče La Spezia na remont in opremljanje. Od aprila 1942 so služili ob libijski obali kot ladje za podporo in oskrbo kopenskih enot. Po porazu nemške vojske pri El Alameinu se je R 15 12. novembra 1942 iz Tobruka umaknil kot zadnja nemška ladja, pozneje pa sodeloval v oskrbi enot v Tuniziji.
Usodni nočni spopad
Od konca afriške kampanje do decembra 1943 je 6. flotilja ob tirenskih obalah opravljala naloge spremstva in razminiranja, januarja naslednjega leta pa so jo prestavili na Jadran. Skupaj s torpedovkami so sedem preostalih minolovcev 6. flotilje prepeljali po cestah od Genove do Piacenze, nato pa po Padu do Benetk, kjer so jih med februarjem in marcem 1944 sestavili in opremili v tamkajšnjem Arzenalu. R 15 je zaplula proti Trstu, nato pa proti Pulju in Opatiji; sodelovala je v desantnih operacijah na severnih in srednjejadranskih otokih, pozneje pa je opravljala predvsem nadzor ter prevoz ranjencev in sodelovala v protipartizanskih akcijah. Avgusta 1944 je v nočnem spopadu s partizanskim patruljnim čolnom izgubila člana posadke, minolovec pa je zagorel. Nekaj dni pozneje je trčil z nemškim torpednim čolnom, hudo poškodovanega so odvlekli do Pulja, kjer je po štirinajstih dneh popravil nadaljeval misijo spremstva konvojev po Dalmaciji, v letalskem napadu zaveznikov na Rab je bil jeseni znova poškodovan in do konca novembra 1944 je obtičal na popravilu v Pulju.
Težavam ni bilo videti konca, v noči na 17. april 1945, ko se je vojna že bližala koncu, je R 15 izplul na zadnjo misijo. Plul je južno od Savudrije, nemška mornarica je takrat nadzorovala le še ozek manevrski prostor od Reke do Pulja ter od Pulja do Trsta. Angleži so usodnega večera na radarju opazili konvoj osmih plovil, sestavljen iz treh ladij in petih čolnov. V napad so poslali torpedni čoln iz 28. flotilje MTB, kot spremstvo pa sta sodelovala še torpedna čolna Jugoslovanske kraljeve mornarice. Zaradi domnevne premoči nemškega konvoja je MTB izstrelil svoje torpede proti zadnji ladji konvoja in nemudoma obrnil proti bazi, da bi se izognil ognjenemu spopadu. En torpedo je zadel cilj in R 15 je potonil. Rešilo se je samo pet članov posadke. Nemške ladje so sicer odgovorile srdito, zavezniški sestav se je nato z veliko hitrostjo preusmeril proti jugu in se zatekel v Ancono. Zaradi skopih podatkov, saj so le redki nemški dnevniki preživeli zadnje mesece vojne, ni jasno, ali je v usodni noči potonila še katera ladja poleg R 15, prav tako ni znano skupno število žrtev, stanje razbitine pa kaže, da je torpedo ladjo zadel v predel krme, plovilo se je prevrnilo in leglo na morsko dno, na globini 25 metrov, obrnjeno z dnom navzgor.
Zaklade shranili v Piranu
Nekaj opreme minolovca so morda odstranili z razbitine takoj po koncu vojne, na kar nakazuje zapis Luške kapitanije Piran konec junija 1945, ki Luškemu zastopništvu Koper nalaga dvig in razstavitev »nemškega lesenega minopolagalca«. Razbitina na globini 25 metrov okoli tri navtične milje severozahodno od Umaga je ostala bolj ali manj nedotaknjena vse do 80. let 20. stoletja, ko se je na njej večkrat potapljal tudi Zvonimir Kralj, oskrbnik piranskega akvarija. V obdobju 1984–1986 je Kralj iz notranjosti razbitine potegnil signalno pištolo in nahrbtnik, v katerem so bili prepečenec, sanitetni material in steklenica z vodo, pa še dve brzostrelki MP 40 in zabojček z napravo, podobno pisalnemu stroju, za katero se je izkazalo, da gre za mornariško različico elektromehanskega šifrirnega stroja Enigma M4. Naprava je bila v škatli, zraven nje pa knjižica v črnem tisku, ki je kmalu propadla. Naštete predmete je pobral iz notranjosti trupa v osrednjem delu razbitine.
Kralj je predmete skupaj z gradivom z ostalih potopljenih ladij in letal shranil v prostorih Akvarija Piran in jih poskušal po najboljših močeh zaščititi. Pred leti so v notranjosti razbitine R 15 našli porcelanski krožnik za skodelico z znakoma proizvajalca in nemške vojne mornarice. Z R 15 zelo verjetno izvira tudi 20-mm protiletalski top flak na stožčasti lafeti, ki so ga okoli leta 1989 piranski ribiči »južno od Savudrije« zajeli v vlečno mrežo in je danes razstavljen ob vhodu v Akvarij Piran. Od razbitine so na površini dna danes vidni le še eden od motorjev z osovino propelerja, nekaj električne opreme in drugih ostankov. Ribiči, med katerimi je bila razbitina znana kot Ribaltada, so že pred časom zvezali drugo osovino in jo verjetno skupaj z motorjem potegnili na kopno do Umaga.
Leta 2020 je Kralj že povsem razpadle brzostrelke in ostanke Enigme po posredovanju Danijela Germeka predal Parku vojaške zgodovine v Pivki, ta je predmete zaupal Alešu Jelinčiču, konservatorju pri Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Enigma, ki so jo na suho potegnili še v integralnem stanju, je v treh desetletjih razpadla, ohranjeni deli pa so poškodovani, kar je najverjetneje posledica eksplozije torpeda; za namerno onesposobitev Enigme tik pred potopitvijo minolovca namreč ni bilo dovolj časa. Kakor koli že, po zaslugi gorečih konservatorjev in strokovnjakov so napravo toliko prenovili, da so lahko preprečili njeno razpadanje, in jo ustrezno razstavili v muzeju.
Vredna ogleda
Razbitina R 15 je skorajda povsem neznana potapljaški javnosti in le redki jo obiščejo. A njeno podmorsko življenje in njena zgodba, ki jo pripovedujemo šele zdaj, predvsem pa dejstvo, da je nekoč prevažala skrivnostno nemško šifrirno napravo, čudežno Enigmo, so vsekakor razlogi za obisk te pomembne pričevalke druge svetovne vojne in bitk na Jadranu. Leži na ravnem peščenem dnu. V času našega potopa vidljivost ni bila najboljša, a kljub temu presenetljivo dobra za siceršnje razmere v zahodnoistrskem morju. Glede na to, da je razbitina pod vodo že več kot 70 let, so vsi leseni deli povsem razpadli, tudi zunanji del trupa in palube, obdržali pa so se vsi kovinski deli. Po ladji se ni težko znajti, saj je dokaj majhna, tako si je mogoče ogledati vse površine. Od premca ni ostalo veliko, na osrednjem delu je veliko cevi in plošč pa ostanki poveljniškega mostu. Posebnost te razbitine je v nasprotju z ostanki R 12, ki leži nedaleč proč, izredno bogat morski živelj. Iz vsake cevi ven kukajo gruji, vsepovsod se skrivajo škarpene, ki jih razkrinka šele neposreden soj svetilke, vsepovsod po ladji se potepajo raki.
Besedilo in fotografije: Danijel Frka, priredil Dragan Ogurlić
