Čudež v Lurdu
Bilo je 11. februarja 1858, ko se je Devica Marija v skalnati votlini blizu francoskega Lurda prikazala 14-letni Bernardki Soubirous, hčerki revnega mlinarja Franca in njegove žene Ludvike Casterot. S sestro in sosedo je šla Bernardka nabirat drva k rečici Gavi. Sezula se je, prebrodila vodo in prišla pred votlino, tam pa je zagledala čudovito gospo. Marija je bila oblečena v belo, imela je moder pas, ob nogah pa zlato rožo. Z nasmehom na ustih jo je gospa povabila naprej, zmolili sta rožni venec. »Gospa je bila mlada in tako lepa, da nisem še nikdar videla kaj takšnega. Pogledala me je, se mi nasmehnila in mi pomignila, naj stopim bliže, kakor da mi je mati,« je pozneje povedala Bernardka, ki se ji je Marija od 11. februarja do 16. julija 1858 prikazala osemnajstkrat. Naslednjič že tri dni po prvem prikazovanju, ko je šla Bernardka spet k votlini. Marija ji je rekla, naj prihaja vsak dan naslednjih 15 dni. Doma so ji sicer prepovedali, a bila je odločena. 25. februarja ji je gospa naročila, naj gre pit vodo iz lužice blizu votline; ker vode ni mogla zajeti v dlani, je kopala in iz zemlje je privrel studenec, ki teče še danes in mu mnogi bolniki pripisujejo povrnitev zdravja: ker so vodo pili ali se v njej umili. Prva ozdravitev se je zgodila že 26. februarja. Delavec iz bližnjega kamnoloma si je poškodoval oko in ostal skoraj popolnoma slep. Naslednji dan po umivanju z vodo je spet jasno videl.
Lepa gospa je Bernardki med drugim rekla, naj poskrbi, da ji na tem kraju postavijo kapelo. Zdaj je v Lurdu najslavnejša Marijina božja pot, kjer se, kot rečeno, dogajajo čudeži ob čudodelnem studencu.
Prikazovanja pri votlini in ozdravitve ob studencu so odmevali med verniki in neverniki.
Večkrat jo je Bernardka vprašala, kdo je, med prikazovanjem 25. marca ji je dejala: »Brezmadežno spočetje sem.« Tako je potrdila resnico, ki jo je štiri leta prej, leta 1854, razglasil papež Pij IX.: da je Marija brez madeža izvirnega greha spočeta. Sledili sta še dve prikazanji: 7. aprila in 16. julija.
V prvih letih po prikazovanju je Bernardka veliko pretrpela zaradi ljudi, ki so jo, nekateri s slabim namenom, izpraševali o njenih videnjih. Odgovarjala je mirno, nikoli ni vzela denarja, ki so ji ga ponujali zanjo (bila je bolehna) in njene domače. Štiri leta pozneje je Cerkev po natančni in strogi preiskavi potrdila nadnaravni značaj teh prikazovanj. Takrat je bila Bernardka že pri redovnicah v Lurdu. Leta 1866 se je udeležila posvetitve oltarjev v spodnji cerkvi nad votlino, potem pa je odšla v samostan usmiljenk v Nevers v osrednji Franciji, kjer je z ljubeznijo stregla bolnikom vse do svoje smrti 16. aprila 1879. Leta 1933 je bila razglašena za svetnico. Lurd pa je kraj molitve in milosti, ki ga vsako leto obišče na milijone romarjev.
