Vzemimo ga k sebi, 
kadar koli to potrebuje

Več ko daš, več dobiš, in več ko dobiš, več si želiš dati. Začne se že v prvih urah po rojstvu. Tako raziskovalna pedagoginja Penelope Leach nagovarja vse, ki skrbimo za otroke. Njen priročnik Otrok od rojstva do šole je eden tistih, ki je napisan za vedno, in prinaša praktične napotke, kako slediti otroku v zadovoljstvo vseh, ne postavlja pa niza pravil, ker jih preprosto ni. Ali bolje rečeno so, in tudi lahko delujejo, če ustrezajo našemu dojenčku. Toda že najmanjši odklon lahko povzroči nezadovoljstvo, opozarja Penelope Leach, če drobnega bitja ne opazujemo, ne poslušamo, ne razmišljamo o njem, se mu rahločutno ne prilagajamo.

Kdo je priden?

Mojca Vozel, svetovalka za dojenje, raziskovalka prehrane otrok in mati štirih sinov, pravi, da to, kaj je normalno, določa naša sodobna kultura, pri čemer se ne ozira dosti na biološke vzorce, in največja težava je, da se starši po nepotrebnem pustimo zapeljati v svet pravil in spregledamo svoje čute.

»Novorojenček potrebuje nadomestno popkovnico, tega pojma pa žal ni v 'kulturnem programu' sodobne družbe. Ko po porodu prerežete popkovnico, iz otroka ne naredite ločene osebe. Z nošenjem, dojenjem, skupnim spanjem in vsemi oblikami telesnega stika bo kot z navidezno popkovnico povezan s starši.« Za tri pomembnejše reči, na katere velja biti pozoren v mesecih, ko se dojenček navaja na življenje, izpostavi: »Prvič, ne verjemite, da se bo odzival po sodobnih normah, torej da bo predvidljivo jedel, spal in malo pojokal. Vzemite ga k sebi, kadar koli to potrebuje. Drugič, ne razlagajte vsakomur, da dojenčku dajete neomejen telesni stik, saj boste izzvali kritike, da ste slabi starši. Če ste notranje krhki, vas lahko očitki zelo prizadenejo. In tretjič, če vaš novorojenček ustreza oznaki priden, torej če veliko spi, posebno prvi teden do dva, bodite izjemno pozorni, ali res dobro sesa mleko, polni pleničke in pridobiva težo. Nekateri so zaradi vplivov poroda v stiski, kar se kaže v dolgih urah spanja. Tudi tega starši pogosto ne vedo. Prepričajte se, preden verjamete komentarjem, kako srečni ste lahko, da imate tako pridnega otroka.«

Prisluhnimo otroku 
in svojim občutkom

Dojenčkove potrebe so preproste, ponavljajoče se in takojšnje. Poleg hrane, bodisi materinega bodisi prilagojenega mleka, so pravzaprav njegova edina potreba ljudje, ki zanj skrbijo. »Razen če je bolan ali pod zdravniško oskrbo, mu ne smemo storiti ničesar, kar ga lahko prestraši ali povzroči jok. Če nam negovanje prinese mirno zadovoljstvo, delamo prav, če povzroča stisko, ne. Naj vas vodijo njegovi odzivi in vaši občutki,« je sporočilo Penelope Leach. In še: »Dojenček ne potrebuje le nekoga, ki bo prišel in ga nahranil, temveč potrebuje zlasti osebo, ki mu bo delala družbo, ki bo opazila njegove nasmehe in se mu nasmehnila nazaj, ki dojenčka posluša, ko 'govori' in se odziva. Oseba, ki se z njim igra in mu razkazuje predmete, mu razkazuje svet. To je tisto, na čemer temelji in iz česar raste ljubezen.«

Uspešnica za sosede, za vas polomija

»Včasih je dovolj pogovor, kako iz težkih okoliščin,« meni Mojca Vozel. »Nikakor pa ni rešitev, da drugim dovolite, da vas razglasijo za krivca, češ, starši ste sami povzročili takšno situacijo, denimo otrok ne spi, ker ste ga razvadili, ali otrok ne napreduje, ker mati nima mleka. Nato pa pametne glave povedo, kaj bi morali storiti. Ne potrebujete ljudi, ki pridigajo. Vsaka družina je svoj svet, idealne okoliščine ne obstajajo. Ni zagotovil, da bodo metode, uporabljene v drugih družinah, delovale pri vas. Kar je bilo pri sosedih uspešnica, je pri vas lahko polomija. Zavedajte se, da smo starši avtoriteta zase in za svoje otroke. Mediji, država in eksperti kar naprej spodbijajo starševsko avtoriteto. Sistem nas skuša prepričati, da ne smemo delovati tako, kot čutimo. Postavlja nam norme, da se dojenček hrani na tri ure, da ga je treba učiti spanja, da se sme dojiti največ leto dni, da potrebuje dude, stekleničke, razne naprave in pripomočke, hrano iz kozarčkov – brez konca. Potrošniški kapitalizem nam daje možnost izbire, toda hkrati pritiska, naj bomo čim boljši potrošniki. Otrok dejansko potrebuje mirne in ljubeče starše. Kar je težka naloga. Sodobne matere niso toliko v stiski zato, ker otroka ne bi znale negovati, ampak ker jim ne uspe slediti pravilom, zaradi česar mislijo, da niso dovolj dobre matere. Psihični stres je za mlade starše hujši od fizične utrujenosti, zato je po porodu izjemno pomembna medsebojna podpora v družini.«