Objavljeno: 16.09.2015 14:30Posodobljeno: 16.09.2015 14:30

RESNICA O USPEHU

Športni gen, mit ali dejstvo?

Menda so vesoljci, tile vrhunski športniki, reče stran naprej psiholog Matic Munc. Pa so res?

David Epstein, ameriški pisatelj in športni novinar, ki se v uspešnici New York Timesa Športni gen (UMco, 2015) ukvarja z vprašanjem genov na kariere elitnih športnikov, pokaže, da ni enega samega vzroka za to, da ne more prav vsak biti Petra Majdič. Ni presenetljivo, da se ravno z njeno zgodbo o zdrsu s proge leta 2010 v Vancouvru začne Davidov predgovor k slovenski izdaji. Med raziskovanjem gradiva za to knjigo sem se naučil, da so številne telesne zmogljivosti, o katerih sem mislil, da so genetske, v resnici naučene, in nasprotno. Za marsikaj, kar sem imel za plod treninga in okolja, se je izkazalo, da izvira iz genetike,« pove David v uvodu.

Podvig Petre Majdič je zanj fascinanten zato, ker se je šele kasneje, med zbiranjem gradiva za knjigo, naučil, da ljudje različno čutimo in prenašamo bolečino, čeprav prihaja iz enakega dražljaja. Na montrealski univerzi McGill je denimo Jeffrey Mogil ugotovil, da imajo ljudje s posebno različico gena MC1R višji prag za določene vrste bolečin in potrebujejo za lajšanje manj morfija. A eno je genetika, drugo vadba, tretje pa tudi tehnologija. Primer? »Biomehanska videoanaliza legendarnega športnika Jesseja Owensa je pokazala, da se je v davnih tridesetih letih prejšnjega stoletja v sklepih gibal prav tako hitro kot Carl Lewis v osemdesetih letih, le da je Owens tekel na podlagi z ugaski, ki je jemala veliko več energije kot umetne podlage, na katerih je rekorde postavljal Lewis,« pove Epstein.

Da Vincijeva nova naloga

Kaj pa telesa? Tudi če vas športne prireditve niti malo ne zanimajo, ste najbrž opazili, da imata maratonec in metalec kladiva drugače grajeno telo. Iz istega razloga je tudi nizkoraslim posameznikom le izjemoma »dovoljen« vstop v elitni klub NBA. »Povprečno razmerje med razponom rok in višino igralca v NBA je 1,063,« pove David. »Z medicinskega stališča je razmerje nad 1,05 indikator Marfanovega sindroma, bolezni vezivnega tkiva, ki povzroča podaljšane ude. Tipični košarkar v NBA meri 201 centimeter in ima razpon rok 213. Če bi da Vinci risal Vitruvijevega košarkarja iz NBA, bi ga moral obdati s pravokotnikom in elipso, ne pa s kvadratom in krogom.« Kako so lahko tile fantje tako visoki? No, raziskave družin in dvojčkov praviloma ugotavljajo, da dednost vpliva na telesno višino v skoraj 80 odstotkih. »Večina višje rasti, ki so jo pridobili prebivalci razvitih držav v dvajsetem stoletju, pa je zaradi daljših nog,« pove Epstein. »Noge so se namreč podaljšale za več kot trup. V državah v razvoju, kjer obstajajo velike vrzeli med srednjim razredom in revnimi pri prehrani in zdravstvenem varstvu, je razlika v višini med obema slojema izključno v dolžini nog.«

Hemoglobin in odriv

Leta 1954, ko je Roger Bannister podrl psihološko mejo štirih minut v teku na eno miljo, je britanski zdravnik in biokemik Anthony C. Allison, ki je otroštvo preživel na kmetiji v Keniji, dokazal, da je pri podsaharskih Afričanih, ki imajo srpastocelično mutacijo, v krvi bistveno manj parazitov, ki zajedajo eritrocite in povzročajo malarijo, v primerjavi z rojaki z istega območja, ki nimajo te mutacije. »Danes so srpaste celice, odporne proti malariji, učbeniški primer evolucijskega kompromisa, ki razširja sicer škodljivo gensko različico zaradi zaščite, ki jo prenaša,« napiše David Epstein. Francoski fiziolog Daniel Le Gallais, nekdanji strokovni direktor Nacionalnega centra za športno medicino Slonokoščene obale iz Abidžana, je ugotovil, da je približno dvajset odstotkov državljanov Slonokoščene obale prenašalcev srpastocelične mutacije. V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Le Gallais opazil, da so tri najboljše skakalke v višino v državi med treningom nenavadno izčrpane. Pregledal jih je in ugotovil, da so vse tri prenašalke srpastoceličnega gena, čeprav izhajajo iz treh različnih etničnih skupin. »Kaj naj si zdaj mislim o tem?« je Le Gallais pisal Epsteinu.

»Študije so jasno pokazale, da je v vzdržljivostnih atletskih disciplinah prenašalcev srpastocelične genske različice manj kot drugih. Nasprotno pa so atleti s to lastnostjo številnejši v skokih in metih. Ovirani sistem transporta kisika pojasni slabše dosežke v dolgoprogaških panogah, po drugi strani pa ne znamo razložiti, v čem je njihova prednost pri skokih in metih.« In katere podatke imamo na voljo danes? »Študijo na miših in študijo na podganah, ki kažeta, da pri glodalcih nizek hemoglobin lahko povzroči povečanje deleža hitrih mišičnih vlaken.« In na drugi strani Afrike? »Tam je bilo drugi skupini vrhunskih športnikov prizaneseno z genskimi prilagoditvami, ki so potencialno škodljive za vzdržljivost. Oni namreč živijo na nadmorskih višinah, na katerih so komarji redki, prav tako tudi malarija in gen za srpasti hemoglobin. Ti črni športniki so zavladali na povsem drugem področju,« pove Epstein.

Noga kot nihalo

Zato je bilo kenijsko ljudstvo Kalenjin prav tako eden izmed poskusnih zajčkov. Leta 1998 se je ekipa s slovitega centra za raziskavo mišic univerze v Københavnu odločila, da bodo s številkami opremili anekdote in trditve o prevladi Kalenjincev v tekih na dolge proge. In kot je bilo pričakovati, so se telesa Kalenjincev in Dancev glede na geografski izvor razlikovala. Pri Kalenjincih so noge zavzemale večji delež višine. Bili so tudi v povprečju pet centimetrov nižji od Dancev, a so imeli približno dva centimetra daljše noge od njih. Prostornina in povprečni obseg golenskega dela nog sta bila pri Kalenjincih od 15 do 17 odstotkov manjša kot pri Dancih. To je pomembno, kajti noga je podobna nihalu. Čim več teže je na dnu nihala, tem več energije je treba, da zaniha. »Oscar Pistorius, južnoafriški tekač brez nog, ki je v zaporu zaradi umora svojega dekleta, je tekel na karbonskih polkrožnih lokih, ki sta precej lažja od človeških nog. Njegov nožni zamah je najhitrejši, kar so jih izmerili pri sprinterjih, in to z velikim naskokom,« pove Epstein. Zanimivo, ne?

Genetiki in fiziologi prinašajo nove in nove dokaze o tem, da so si uspešni načrti vadbe med seboj tako različni kot posamezniki, ki vadijo po njih. »Talent in trening sta tako prepletena v vseh domenah športnih zmogljivosti,« pove Epstein, »da je odgovor na vprašanje o vplivu vedno: oboje. Vendar v znanosti to ni dokončni odgovor, s katerim bi bili zadovoljni.« Torej – se nadaljuje.