Ni hotela postati zdrava odvisnica

Zgodba sega v pozna 90. leta prejšnjega stoletja. V njej nastopa mlad, še sveže zaljubljen par. Zgodba je resnična, njen pripovedovalec, naj mu bo ime Peter, želi ostati anonimen. Toliko le lahko izdamo, da je doma iz Ljubljane. Tudi njegova partnerica, naj ji bo ime Anja, ostaja anonimna. Ona živi v manjšem mestu, kakšnih 30 km južno od Ljubljane. Peter pripoveduje zgodbo v poduk podobnim primerom, kajti nekaj let izgubljenega življenja je bila dragocena in hkrati zelo draga šola.

Ko sta se Anja in Peter spoznala, je bilo videti, da je z njo vse v najlepšem redu. Prvič jo je videl na novoletni zabavi, kamor ga je povabila prijateljica. Ker je igral kitaro in lepo pel, je bil pravi zabavljač za veliko druščino. Na tisti zabavi se je sredi noči, ko se je vse bolj bližala polnoč in ko so že začeli odpirati steklenice s šampanjcem, pojavila tudi Anja. S fantom. Torej ni bila sama, kar je Peter zelo hitro opazil, saj se Anja za niti trenutek ni odlepila od svojega Matjaža. S Petrom je spregovorila le nekaj besed, si voščila srečo v novem letu in to je bilo vse.

Peter je bil takrat tehnični urednik in oblikovalec lokalnega glasila, ona dopisnica večje novinarske hiše. Naravnost idealno. Zdaj mu je bilo jasno, od kod jo pozna, saj jo je občasno videval v pisarnah v redakciji časnika, kamor je hodil po opravkih in v tiskarno. Vedno je bila urejena, z lepo postavo ter z vedno novimi oblačili in čevlji. Bila je visoka, prijaznega obraza in le skromno naličena. Petru je bila takoj všeč, toda tisti Matjaž je bil nerodna ovira. Ali pa tudi ne …

Srečanje na obali

Še dolgo po tej novoletni zabavi mu Anja ni in ni šla iz glave. Sredi poletja jo je srečal v majhnem mestu na obali. Sprehajala se je, a zvečer, ko se je že stemnilo, Peter ni vedel, ali je sama ali je kje v bližini tisti njen Matjaž.

»O, Anja, dober večer,« jo je pozdravil Peter, ki se je nadvse razveselil srečanja. Vesel je bil, da je bilo že temno, sicer bi Anja kaj hitro opazila rdečico na njegovem obrazu. »Dober večer, Peter,« je odgovorila Anja. »Kako, kar sam? Tak glasbenik bi moral imeti okrog sebe celo čredo pohlevnih ovčic,« je poskušala biti duhovita Anja. »Daj, daj, sam sem, res je. In ti?«
Anja mu je na kratko razložila, da je na počitnicah s prijateljicami, da pa so vse ostale v počitniški hišici. Sama je odšla na večerni sprehod po obali. »Kot vidim, si torej sama. Te lahko povabim na sladoled,« je bil že nekoliko drzen Peter. »Hvala za povabilo, Peter,« je odgovorila Anja. »Z veseljem bi šla, a sem prijateljicam obljubila, da se bom kmalu vrnila. Zagotovo bi jih skrbelo. Čez kakšnih 14 dni bom spet v službi, pa se takrat oglasi in bova šla na sladoled. Obljubim!«

Petra je odneslo v deveta nebesa, tako je bil vesel Anjinega odgovora. In res je čez 14 dni poklical v redakcijo časnika, v oddelek, v katerem je delala Anja. Imel je srečo, da je ravno ona dvignila telefonsko slušalko. Popoldne v uredništvu ni bilo veliko dela, saj so čakali le še na zadnje aktualne novice. Dogovorila sta se, da gresta po njeni službi na sladoled in po tistem še na enega. Po službi.

Ko je Peter plačal račun, je želel spremiti Anjo do njenega avtomobila. Takrat se je Anja zmedla, kar je Peter seveda opazil. »Oprosti, ampak nisem sama. Upam, da ne boš narobe razumel. Čez nekaj trenutkov bo prišel pome oče, da greva domov. Imel je neke opravke, pa sva se skupaj odpravila v Ljubljano. Lahko noč, Peter. Se slišiva jutri.«

Le zakaj se je Anja zmedla, ko je Peter predlagal, da jo pospremi do parkirišča. Saj to ni nič takega, če je z očetom prišla v Ljubljano in če se bosta skupaj vrnila domov v tisto podeželsko mestece.

Naslednji dan jo je poklical in poskušal pozabiti na njeno zmedo. Klica je bila vesela, a čutil je, da je nekaj narobe z njo. »Peter, oprosti, nekaj ti moram povedati, nekaj ti moram priznati. Me lahko počakaš ob sedmih v kavarni? Rada bi ti razložila, kaj se dogaja z menoj.«

Če bi bila Anja povsem odklonilna do Petra, bi mu to lahko povedala kar po telefonu. In seveda adijo za zmeraj. Spraševal se je, kaj je zdaj kar naenkrat narobe z njo in kakšne probleme ima. Je morda bolna, pa se mu tega do zdaj ni upala povedati.

Nerazumen strah

Ko sta se srečala na vrtu kavarne in naročila vsak svoj sladoled, je Anja začela svojo žalostno zgodbo: »Peter, moram ti priznati. Bolna sem. Da, na zunaj se ne vidi nič, znotraj pa poteka prava vojna med resničnostjo in boleznijo. Težko je opisati moje stanje in ne želim te obremenjevati s tem. Ampak z menoj bi bilo verjetno zelo težko živeti. Ugajaš mi, rada sem v tvoji družbi in ob tebi se odlično počutim. Če … Če ne bi bilo moje zmešane bolezni, ki se ji reče strah pred odprtim prostorom. To je grozen in velik strah, tudi če sem povsem sama in daleč stran od doma. Zato hodi oče z menoj v Ljubljano in me čaka, da opravim svojo službo. Da, on je pustil svoje delo, samo da lahko jaz kolikor toliko normalno opravljam svoje delo. Ker tudi več zaslužim. Zato me je zadnjič oče odpeljal domov.«

Peter je bil nekaj časa tiho, toliko, da je zbral misli: »Verjetno se dajo take stvari pozdraviti, saj imamo psihologe, psihiatre, alternativne mojstre in še koga. Poznam nekaj ljudi, ki bi lahko pomagali.«

»Ne vem, marsikaj smo že poizkusili in vsi poskusi so se izjalovili. Nič mi ni pomagalo. Tudi zadnjič na morju, ko sva se srečala, me je kmalu po tvojem odhodu zagrabila taka panika, da sem tekla v tisto hišico. In vso noč nisem spala, šele zjutraj me je zmanjkalo za kaki dve uri. Še nekaj, Peter. Ne bo me več v redakcijo. Ne bom se več vozila na delo v Ljubljano, razumeš. Lahko bom ostala doma in delala kot dopisnica iz našega mesta.«

Peter se je zbal, da je njune romance, ki se še dobro ni začela, s tem konec. »Lahko me boš obiskal, kadar koli, Peter,« je dejala Anja. »Samo če boš ti tako želel. Ampak, povedala sem ti za svojo bolezen. In verjetno ne boš prvi, ki me boš zaradi nje zapustil.«

Zdaj ga je Anja postavila v nekoliko neroden položaj. »Ne bom rekel, čas bo pokazal svoje. Prepričan pa sem, da se bova lahko skupaj uprla tvoji bolezni, če boš le pripravljena sodelovati.«

Neuspešni poskusi

Peter se je ob prostih popoldnevih vozil v mestece, kjer ga je čakala Anja. In zvečer spet nazaj v Ljubljano. Ko je spoznal še njene starše, mu je kmalu postalo jasno, da v družini le ni vse v najlepšem redu. Anja o očetu ni imela najlepšega mnenja, kmalu pa je tudi Peter spoznal, da rad pogleda v kozarec. Tudi kak poseben deloholik ni bil, še več, že nekaj časa je bil brez službe, a ne zaradi Anje. Nazadnje je delal kot nočni vratar v velikem skladišču in večkrat v pijanosti prespal poskuse, ko so nepridipravi želeli vlomiti v objekt.

»Veš, kaj, Peter,« je po nekaj mesecih dejala Anja. »Preseli se k meni, da se ti ne bo treba vsak dan voziti v Ljubljano. Še posebno za konec tedna. V zgornjem nadstropju hiše je še eno stanovanje, ki ga bomo zdaj prenovili. Za naju. Mami bo vzela posojilo, jaz pa ga bom odplačevala.«

Nekaj časa sta Anja in Peter živela složno, potem pa se je Anjin oče vse bolj vtikal v njuno življenje. Peter je kmalu sprevidel, da ga ne ceni preveč, da morda preveč ve o preteklosti Anjinega očeta, saj sta tako Peter kot Anjin oče imela več skupnih znancev, čeprav je bilo med njima skoraj 20 let razlike.

Življenje z Anjo je počasi, a vztrajno postajalo nevzdržno. Peter je upal, da se bo stanje nekoliko izboljšalo, ko se bosta preselila v zgornje stanovanje, a se je pošteno zmotil. Bilo mu je hudo, saj je imel Anjo neskončno rad in tudi ona je imela njega nadvse rada. Nekoč ji je celo predlagal, da bi bilo bolje, če bi preselila v kakšno podnajemniško stanovanje, a zaman. Anja ni in ni hotela biti sama v hiši. Vedno je moral biti nekdo v njeni bližini.

Nekega dne se je Peter odločil, da je treba tej bolezni narediti konec. Treba ji je torej poiskati ustrezno pomoč. Zakopal se je v knjige, ki si jih je izposodil v knjižnici, bral in študiral, nato je naredil načrt. Najprej se je spomnil starejšega gospoda z brado, ki je bil psiholog. Obiskal ga je in na dolgo in široko sta se pogovarjala o strahu, napadih, paniki, a dlje od pogovora nista prišla. Psiholog ni kazal prevelikega upanja za rešitev Anjinih zadreg. Petra je nekoliko zaskrbelo, ko je dejal, naj poskusi z grobimi metodami. Naj jo odpelje daleč stran, potem pa naj se znajde, kakor ve in zna. Peter ni vrgel puške v koruzo. Poskušal je še z bioenergetiki, ki so prihajali v Anjino stanovanje, mahali z rokami in govorili čudne stvari in pobirali denar. Peter, ki je vse to plačeval, je kmalu spoznal, da tudi iz te moke ne bo kruha. Potem je nekje prebral o Bachovih cvetličnih pripravkih in se nemudoma odpeljal h gospe, ki je prodajala čudežne zdravilne stekleničke. Vesel je bil, ker je Anja zaupala tej metodi, a stanje se po več mesecih ni niti malo popravilo.

Strokovna pomoč

Ko se je iztekalo že drugo leto skupnega življenja v mestecu, ko je Peter zaradi njene bolezni postajal vse bolj vzkipljiv, se je spomnil. Sredi noči je skočil pokonci, si na listek nekaj zapisal, potem pa zaspal v dnevni sobi pri prižganem teve sprejemniku.

Komaj je čakal jutra, da je lahko začel uresničevati tisto, kar si je zapisal na listek. To je bilo še zadnje dejanje in upanje, to je bila še zadnja pot, ki jo je lahko ubral na poti do morebitne rešitve ali ozdravitve. Na listku je bilo napisano ime psihiatra, ki ga je poznal še iz študentskih časov, ko je pel v ljubiteljskem pevskem zboru. Karel je bil zagnan študent medicine, priden in potrpežljiv, tudi na vaje zbora je redno prihajal, po vajah pa takoj domov h knjigam in učbenikom. Ko je diplomiral na medicinski fakulteti, ga ni bilo več na vaje in takrat je tudi Peter prenehal peti.

Kmalu po osmi uri zjutraj je Peter odšel na pošto, saj ni želel, da bi ga kdor koli v hiši slišal, s kom govori po telefonu. Imel je neverjetno srečo. Karla je dobil hitro na telefon. Dogovorila sta se, naj pride k njemu v ordinacijo že naslednji dan ob 10. uri. Peter je nestrpno čakal na naslednji dan, ko se je moral zlagati, da se slabo počuti in da gre k svojemu zdravniku v Ljubljano. K sreči so bili starši doma in tako je vedel, da bo Anja ostala mirna.

Še pred deseto je že čakal v stari stavbi psihiatrične klinike. Ko je v bližnjem zvoniku cerkve odbilo desetkrat, so se odprla težka bela vrata. Med podboji je stal Karel in Petru nakazal, naj vstopi. Segla sta si v roko in Peter je že sedel na starem usnjenem fotelju. »Težko bi rekel, kaj bo dobrega, Peter, zatorej na dan z besedo, s kakšnimi problemi se srečuješ?« je vzpodbudno dejal Karel.

Peter je natanko popisal vse Anjine težave, od prvega srečanja v podeželski počitniški hišici, kjer so nazdravljali novemu letu, do težav, ki jih je opazil v odnosu očeta do Anje in njega. Govoril je brez premora, kot da je želel iz sebe spraviti celotno breme Anjine bolezni. »Vse smo poskušali, dragi Karel, a nobena zadeva ne pomaga,« je na koncu povzel Peter. »Ti si moje zadnje upanje, potem res ne vem več, kaj naj še storim.«

»Že to, da si se spomnil name, je pomembna odločitev,« je Petra bodril psihiater. »Saj ne gre, da bi se hvalil, a vsak dan se srečujem s takimi in podobnimi težavami. In jih tudi zelo uspešno rešujem. Brez zdravil ne bo šlo, to ti takoj povem. A k sreči so učinkovita in tudi Anji bodo zagotovo pomagala. Počasi, ne čez noč. Tebe pa že zdaj prosim, da strogo nadzoruješ, da bo redno jemala terapijo. Ko se bo stanje začelo izboljševati, bomo odmerek počasi zmanjševali. Da, obstaja bojazen, da bi postala odvisna od tablet. Prav zato bomo imeli vse skupaj pod nadzorom. Si razumel?«

Rešitev

Samo nemo je pokimal in zdaj mu je bilo nekoliko lažje pri srcu, čeprav se je bal, da bo Anja odklanjala tablete. »Poskušaj ji dopovedati, da so to zdravila, in ne tablete kar tako. Napisal ti bom tri recepte, ti pa si zapiši, kako naj jih jemlje. Če bo odklonila mojo terapijo, me pokliči, da se bom vsaj po telefonu pogovoril z njo, če že sama ne more do mene.«

Karel je bil po svoje tudi prerok, ne le dober in priznan psihiater. Ko se je Peter vrnil iz Ljubljane, je Anji priznal, kje je bil in s kom se je pogovarjal o njeni bolezni. Najprej je povsem znorela. O tabletah sprva ni niti hotela slišati, kaj šele, da bi jih začela jemati. Ko ji je Peter predlagal, da bi skupaj poklicala Karla, se je nekoliko le omehčala. Petru se je odvalil kamen od srca. »Prav, gospod doktor, bom jemala tale vaša zdravila. Upam le, da ne bom postala zdrava odvisnica …« je Anja sklenila pogovor z dr. Karlom.

Razmere so Anjo čez nekaj mesecev prisilile, da je morala, ko Petra ni bilo doma in ko je tudi mama odšla po opravkih, očeta zaradi težav s srcem nemudoma odpeljati na urgentni blok kliničnega centra. Očeta so zadržali v bolnišnici na opazovanju, Anja pa se je brez strahu in paničnih napadov sama odpeljala domov.