Antioksidanti so pomembni za delovanje našega organizma. Večinoma najdemo zapisno definicijo, da so »antioksidanti snovi, ki upočasnijo, preprečijo ali odstranijo možnost oksidativne poškodbe tarčne molekule«. Že v majhni koncentraciji zavrejo ali preprečijo delovanje škodljivih kisikovih spojin in delujejo eni v vodnem, drugi v maščobnem okolju, pač tam, kjer so potrebni.
Poznamo telesu lastne, ki jim namenjamo sorazmerno malo pozornosti oziroma se z njimi manj ukvarjamo, in tiste, ki jih v telo vnesemo s hrano ali s prehranskimi dopolnili, pravi mag. Darja Potočnik Benčič, mag. farmacije, direktorica Lekarne Ptuj. »Če jih naštejem le nekaj: vitamini C, E in A, minerali selen, cink in krom, maščobe in lipidi, kot so nenasičene maščobne kisline omega 3 in omega 6, spojine rastlinskega izvora (antocianidini, izoflavoni, karotenoidi), aminokisline in tioli (tavrin, L-arginin, glicin, N-acetilcistein), peptidi (glutation) in encimi.«
Reakcije v celicah
Kot pravi sogovornica, v celicah potekajo številni procesi, prevladujejo biokemični, ki so na različne načine nadzorovani. Vendar pa v celicah istočasno potekajo tudi nenadzorovane kemične reakcije, kjer svojo vlogo odigrajo antioksidanti. »Nenadzorovane reakcije so reakcije oksidacije, kjer so udeleženi radikali. Radikali so atomi ali molekule, ki so zaradi svoje zgradbe zelo reaktivni. Ker gre za reakcije, ki niso nadzorovane, se lahko pojavijo, zlasti skozi daljše življenjsko obdobje, neželeni produkti, ki celice poškodujejo. In tukaj nastopi vloga antioksidantov. Antioksidanti so snovi, ki reagirajo z radikali in praviloma nastane neaktiven produkt. Da so pomembni, dokazuje obstoj antioksidantov v celici,« pravi Darja Potočnik Benčič in dodaja, da imamo več različnih antioksidantov z najrazličnejšimi strukturami in fizikalno-kemičnimi lastnostmi. »Med najpomembnejšimi predstavniki je na primer vitamin C, ki je topen v vodi in torej deluje v vodnem okolju celice. Drugi tak antioksidant je vitamin E, ki je topen v maščobah in svojo funkcijo opravlja v maščobnem predelu celice.«
Prav vitamin E je eden najučinkovitejših antioksidantov, ki se ne sintetizira v telesu, temveč ga moramo vnesti s hrano. Glavni viri so rastlinsko olje, jetra, rumenjak, žita in stročnice. Ta v maščobah topni antioksidant deluje tako, da lovi oziroma odstranjuje proste radikale in s tem pred oksidacijo varuje nenasičene maščobne kisline, predvsem tiste v membranah.
Kombinacija za boljši učinek
Za antioksidante je značilno sinergično delovanje, obstajajo kombinacije, ki so najbolj učinkovite in tudi najboljše za naš organizem, pravi sogovornica. »Kombinacije antioksidantov so bolj učinkovite kot posamezna učinkovina. Zato jih tudi v prehranskih dopolnilih najdemo največkrat v kombinacijah, na primer vitamin C in E ter ribje olje ali kombinacija vitaminov s cinkom ali kombinacija piknogenola in vitamina C.« Kot pravi, je boljši učinek antioksidantov posledica različnih načinov delovanja, delovanje v različnih okoljih celice in za pretvarjanje antioksidanta nazaj v aktivno obliko. Prav zaradi tega je zdrava prehrana, kjer imamo naravno kombinacijo antioksidantov, najbolj učinkovita, je jasna sogovornica. Največ jih najdemo v sadju in zelenjavi, oreščkih, ribah.
Antioksidanti so vsestransko koristni, pravi sogovornica: »Zadnja spoznanja nakazujejo, da zavirajo razvoj nekaterih bolezni, kot so nekatera rakava obolenja, ateroskleroza, zmanjšujejo negativne učinke kajenja, izboljšujejo imunski sistem ipd.« Toda obenem tudi opozori, da lahko pretiravanje z antioksidanti doseže ravno nasprotni učinek. »Najpomembnejši antioksidant je vsekakor zdrav življenjski slog, ki vključuje uravnoteženo in raznoliko prehrano. Po drugih antioksidantih pa sežemo, ko za to obstajajo razlogi.«
Ameriški nobelovec James Watson, ki je svoje znanstveno delovanje vseskozi namenjal raku in že leta 1952 s kolegom Francisom Crickom odkril dvojno vijačno strukturo DNK, deset let pozneje pa za to odkritje skupaj s sodelavci prejel Nobelovo nagrado za medicino, je pred leti podvomil o doslej prevladujočem prepričanju, da pri zdravljenju rakavih bolezni odločilno vlogo igrajo prav antioksidanti. »Ni verjetno, da nam bo uspelo ustvariti zdravilo, s katerim bi v boju proti raku dosegli odločilni preboj, ki ga tako zelo potrebujemo,« je Watson takrat zapisal v časopisu Open Biology. Dodal je, da so terapije pri zdravljenju raka praviloma uspešne le nekaj mesecev, zato se je zavzel za drugačen pristop, pri katerem se je treba usmeriti na tiste lastnosti, ki so skupne vsem rakavim celicam, zlasti tistim, ki metastazirajo. Ena takšnih so prosti radikali. Prav zato je doslej veljalo, da so antioksidanti tako koristni: ker uničijo škodljive proste radikale. Obsevanje in kemoterapija z ustvarjanjem kisikovih radikalov uničita rakave celice. A če pacient prejema veliko antioksidantov, lahko zaradi teh terapija sploh ne učinkuje, je zapisal Watson. In medtem so številne študije dokazale, da uživanje antioksidantov, na primer vitamina E, ne zmanjšuje tveganja za rakave bolezni, ampak ga celo povečuje in skrajša življenje. Zdravila, ki blokirajo antioksidante, pa lahko povečajo učinkovitost zdravil za zdravljenje raka. |
