Pri kokosovem olju me moti le ena stvar, in to je nelokalnost (najbrž sem pravkar izumila izraz, ne vem, kako bo šel skozi pri lektoricah). Vedno, ko ga kupim in nato na veliko uporabljam, mi zadaj prišepetava slaba vest. Čeprav je ekološko pridelano in s pridelavo naj ne bi škodovali okolju, se zavedam, da to ni čisto res, že če pomislim na (nepotreben) transport. V zdravi prehrani naj ne bi izbirali živil, ki ne uspevajo v našem okolju. Makrobiotika, ki zadnja leta ni preveč v modi, svetuje le tisto hrano, ki zraste v radiju petdesetih kilometrov okrog jedca. Če bi kokosovi orehi dozorevali pri nas, bi bila kokosova moja najljubša maščoba. Vsestransko je uporabna, nežnega sladkega okusa, pa še lepo diši. Predvsem nimam nič proti maščobam, ki se jim radi kar tako povprek izogibamo, treba je le upoštevati velike razlike v kakovosti. Niso vse maščobe enake in tudi niso vse zdravju škodljive. Ravno nasprotno – telo nujno potrebuje kakovostne maščobe. Pri kokosovi maščobi je zanimivo to, da zaradi specifične sestave manj obremenjuje ožilje, spodbuja presnovo in prebavo, tako da lahko celo shujšaš, namesto da bi se zredil od mastne hrane. Dobra novica za zimo, ne? Hladno stiskanemu kokosovemu olju pripisujejo še več pozitivnih lastnosti: je antioksidant, deluje proti virusom, znižuje glikemični indeks v hrani, torej preprečuje nihanje sladkorja v krvi, ker se dobro in hitro presnavlja, opazno dvigne raven energije, skratka neverjetno. Če malo raziskuješ, ugotoviš, da je skoraj zdravilo, vsekakor pa super hrana.
| Kokosovo olje spada med zdrave maščobe, tako kot oljčno in laneno. Seveda to velja le pod pogojem, da so semena in plodovi pridelani ekološko, olja pa hladno stiskana in pravilno skladiščena. Kokosovo olje je tekoče le pri temperaturah nad 24 stopinj, pri sobni temperaturi je mazavo, ko je hladneje, pa se strdi in postane belo. Na prodaj je v kozarčkih in v kockah, ki so priročne za kuhanje. Izjemno stabilno kokosovo olje spremeni svojo strukturo šele pri 170 stopinjah, zato je odlično tudi za cvrtje. |
Lahko bi ga predpisovali na recept. Res škoda, da ga ne morem vzgojiti na domačem vrtu. Te dni sem odkrila odličen recept, kako iz kokosove maščobe in indijskih oreščkov (še ena uvožena stvar) narediti maslo, nekaj, kar namažeš na kruh pod marmelado. Že razmišljam, kako ga bom razvijala – z malo kurkume bi lahko izboljšala barvo. Če mu dodam fino nasekljana zelišča, bo francosko zeliščno maslo, s česnom pa bolj italijansko. Odkar se izogibam mleku in mlečnim izdelkom, sem na maslo čisto pozabila. Ne bi mogla reči, da ga ravno pogrešam, so pa namazi pri meni vedno zelo dobrodošli, ker imam rada kruh in gre to dvoje lepo skupaj. Odkritje veganskega masla je bilo zato lep uvod v zimsko sezono v naši kuhinji.
Vegansko maslo
- 100 g indijskih oreščkov
- 240 ml vode
- žlička jabolčnega kisa
- četrt žličke fino mlete soli
- 240 ml stopljene kokosove maščobe
- zvrhana žlica repičnega olja (ali drugega olja nevtralnega okusa)
- čajna žlička naravnega gostila (na primer guar moke – guar guam)
Za ta recept potrebujemo silikonske modelčke, na primer takšne, ki so namenjeni za izdelavo ledenih kock.
Indijske oreščke namočimo za kakšni dve uri v odmerjeno količino vode, nato jih blendamo s tekočino vred vsaj tri minute. Pomembno je, da so res dobro zmleti, tako da ni nobenih koščkov. Če se zdi, da ni tako, zmes precedimo skozi gazo in dobro ožamemo, da dobimo ven čim več goste tekočine.
Dodamo žličko kisa in pustimo deset minut, da fermentira. Morda bomo opazili, da se bo tekočina malo zgostila.
Na blagem ognju stopimo kokosovo maščobo, jo odmerimo in pustimo, da se ohladi.
Vse sestavine damo v blender in spet blendamo približno dve minuti.
Gosto tekočino zlivamo v modelčke, ki jih nato postavimo v zamrzovalnik. Ko se strdi, koščke masla potisnemo iz modelčkov in shranimo v plastični vrečki. Pred uporabo jih za nekaj minut postavimo na sobno temperaturo, da postane maslo mazavo.
