Bukov ostrigar je zlahka prepoznavna goba, po načinu rasti na lesu, belkastih lističih, ki se spuščajo po betu navzdol, in kratkem stranskem betu. Tudi po času rasti, saj raste pozno jeseni ali pozimi, tudi zgodaj spomladi, predvsem v obdobju odjuge med temperaturami pod ničlo.
Bukovemu ostrigarju so zelo podobne vrste poletni ostrigar (Pleurotus pulmonarius), vrbov ostrigar (Pleurotus salignus) in trobljasti ostrigar (Pleurotus cornucopiae).
Meso precej trdo
Klobuk bukovega ostrigarja ima premera od 3 do 15 cm (tudi do 25 cm), najprej je izbočen, kmalu pa postane školjkaste ali pahljačaste oblike. Je bledo do temno sivkaste in do rjavkaste barve v starosti. Obrobje je najprej spodvihano, pozneje postane valovito. Moker je nekoliko masten, suh pa svetleč in čisto gladek.
Lističi, bet in meso so gosti, ozki, belkaste do rahlo sivkaste barve, v starosti postanejo rumenkasti in se spuščajo daleč po betu navzdol. Bet je kratek, bolj ali manj stransko raščen, bele barve, gladek ali včasih kosmat, proti dnišču tanjši. Meso je belo, precej trdo in starejše precej žilavo. Ima nežen, mil okus in prijeten vonj, rahlo po janežu.
Priljubljena za gojenje
Raste pozno jeseni in pozimi, tudi spomladi, na bukovih panjih ter deblih in na lesu drugega drevja, trenutno raste predvsem na deblih živih topolov. Goba je užitna, predvsem mlada je uporabna za vse vrste jedi. Lahko jo tudi konzerviramo v kisu ali shranimo v zamrzovalnik. Starejše gobe postanejo žilave in niso več uporabne.
Bukov ostrigar je lesna goba, ki je pri nas dokaj pogosta. Je zelo priljubljena goba za gojenje in ga je možno ves čas kupiti v trgovinah. Goji se lahko na panjih ali slami in je primeren za začetnike, saj je gojenje precej enostavno in nezahtevno.
Niža holesterol
V vzhodnjaški medicini uporabljajo bukovega ostrigarja že od 5. stoletja, predvsem za krepitev ven, sprostitev mišic, za boljšo cirkulacijo krvi, pa tudi za »odpravo zraka in hladnih stanj iz telesa«. Pomembna prednost te gobe so njene koristi pri nastajanju krvi zaradi velike vsebnosti železa. Znižuje holesterol, sladkor in maščobo v krvi, pa tudi sečno kislino. Krepi imunski sitem in ščiti pred tumorji, blagodejno vpliva na prebavo, nekatere revmatične bolezni in na bolečine v mišicah. Ostrigar je bogat z beljakovinami, vsebuje veliko aminokislin, vitamine skupine B, nenasičene maščobne kisline ter nekatere minerale in vlaknine.
Po deblu navzgor
Če boste malo pogledali po deblih topolov, kaj hitro lahko najdete ostrigarje, nanizane enega nad drugim po deblu navzgor. Lepo jih je videti, vendar mnogokrat ne moremo do njih, saj rastejo previsoko. Pa nič zato. Pustimo jih, kjer so, in prihodnje leto nas bodo spet razveselili s svojo rastjo. Če jih boste kupili, jih pripravite na vse mogoče načine, zlasti dobri so v rižoti in panirani ter ocvrti.
