Gostilna pod Krvavcem, Grad

Tako je fletno, da postrvi kar same skačejo v ponev, je do nas seglo priporočilo. Pa smo šli tja pod Krvavec preverit, ali v gostilni z več kot 50-letno tradicijo res pripravljajo petnajst in več različnih postrvjih okusov. Imajo svoj potok in ribnik s postrvmi, z njimi je gostilna postregla prve goste in vse odtlej so njihov zaščitni znak. Idilična narava in lepo urejen objekt, mimo katerega teče potok, sta večkrat prizorišče porok, kljub temu pa nismo pričakovali, da bo domači sin Benjamin pribor prinesel v belih rokavicah. Tako pač delamo pri nas, nam je v smehu natočil malvazijo Monte Rosso, 2015, ker so nam bile penine, ki jih ponujajo, presladke. Grozdje raste v hrvaški Istri, za posestvo skrbita dva Gorenjca – Davor Dubokovič in Uroš Gorjanc, ki sta leta iskala lokacijo s primerno zemljo in mikroklimo. Malvazija je bila hudo podhlajena, zato se je v kozarcu šele čez čas odprla z aromami rumenega sadja, grenivke in mandeljnov. Suho vino je s prijetno svežino in sadnostjo pospremilo gorenjski pršut – to je pod Krvavcem prekajena postrv, ki jo sami dimijo. Lep vonj in ravno prav močan okus po dimu je blažila sladkasta hrenova pena s smetano. Lepa kombinacija okusov! Gorenjski bakalar, kot so poimenovali eleganten namaz iz postrvi, kuhane v jušni zelenjavi in nato blago začinjeni, je bil nežna, lahkotna pena. Okus postrvi se vseeno ni izgubil in do zadnjega kotička je napolnil usta.

Zato pa je bil jelenov karpačo, ki so ga sicer rezali z izvrstnega kosa mesa, medel, precej razvodenel. Okus divjačine ni prišel do izraza, saj je bilo meso očitno zamrznjeno, na krožniku pa se še ni ogrelo. Vtis je popravil jurčkov pesto, za ugodje v ustih je poskrbela še groba sol.

Domači žlinkrofi, polnjeni s skuto in dimljeno postrvjo, so se topili v ustih. Položili so jih v nežno hrenovo omako in ugotavljali smo, da so v kuhinji mojstri omak. Vse so bile dodelane in sofisticirane, niti ena sestavina ni izstopala. Tudi pri hrenovi so se okusi povezali v krasno celoto: skuta je poskrbela za mlečnost in svežino, postrv je prinesla dimni priokus, hren v omaki ni izstopal, ocvirki in rdeči poper pa so dali piko na i. Hren je vedno nekoliko težje skombinirati z vinom, a smo verjeli, da močni Ščurkov sivi pinot, 2015, ne bo izgubil tal pod nogami. In res se je odprla fenomenalna kombinacija pahljače okusov v vinu in hrani. Sivi pinot zlate barve, ki kaže, da je bil grozdni sok v kontaktu s kožicami, poln arom jabolka, rumene fige, banane... je bil zadetek v polno.

Šparglji, zaviti v slanino, z omako iz gorgonzole in smetane so poskrbeli za kontrast na krožniku; bogata, a prav nič obtežena mlečna omaka se je prepletla z njihovo svežino, okuse pa je podkrepila pečena slanina. Usta smo oprali z zaokroženim Verusovim sauvignonom, 2015, z veliko arom bezga, koprive, belega cvetja in dovolj velikim telesom, da je brez težav nosil 13 odstotkov alkohola.

Fileju postrvi v škartocu rečejo amorjeva postrv. Ko smo pretrgali škrnicelj, je tako lepo zadišalo, da smo bili v sedmih nebesih. Sočno ribo, pripravljeno na najboljši možen način, da je pokazala vso svojo nežnost, so obogatili s kančkom grenkobe in zemeljskimi notami špinače ter mlečnostjo pinjol in mladega sira. Sir je prinesel toliko svežine, da je bil en češnjevec, ki so ga dodali, več kot dovolj. Prevzel nas je tudi mlad pečen krompir. V kozarcu je že čakala Blažičeva rebula, 2015, pri kateri so izstopili briška mineralnost, bogastvo rumenega sadja in lepa zaokrožena svežina ter dolg, zbalansiran pookus. Zaskrbelo nas je, ali nismo morda naročili premočnega vina, a dobrote iz škrniclja so se čudovito ujele s terciarnimi aromami prezrelega rumenega sadja in zemeljsko mineralnostjo.

Ravnotežje na krožniku močnih okusov s svinjsko ribico, zavito v kraški pršut, in gorgonzolo so lovili s sladkobnostjo korenčkovega pireja ter svežino in mlečnostjo domačega sirovega štruklja. Zraven sočnega mesa (mi bi ga še kakšno minuto prej umaknili z vročine) pa elegantna, štiri leta stara Prusova modra frankinja z aromami borovnice, robide, vanilje. Čeprav ima 14 odstotkov alkohola, ta v ustih ne izstopa, tanini so mehki in zaokroženi, pookus pa dolg.

O svoji filozofiji okusov so nas prepričali tudi s čokoladno torto, ki jo že leta pripravlja Benjaminova mama Marinka – ravno prav sladka, biskvit in nadev pa rahla, kot bi dihala.

Še več ocen restavracij in gostiln najdete na našem portalu Gostilne si lahko tudi naložite na svoj pametni telefon, aplikacijo najdete v App Store ali na Google Play.

Če bo poletje res strašansko vroče, kot napovedujejo, se pridemo k njihovemu potočku še hladit. Priporočamo tudi vam!