Ljuba Francka,
v tej kolobociji se komaj znajdem. Te kar občudujem. Čeprav nisi srečna, je tvoje skakanje od enega do drugega pravzaprav pobiranje najboljšega, ko ti presede eden, se odseliš k drugemu in tako naprej. Tukaj se kosaš z najiznajdljivejšimi moškimi primerki, saj je takšno 'krmarjenje' med partnerji bolj zanje (uh, se bom takoj po prstih, ker posplošujem, oprostite mi).
Mislim, da bi mi pismo morala napisati tvoja hčerka. Sprašujem se, v kakšno osebo je odrasla, kako jo je zaznamovala takšna mama, kot si ti. Ne mislim, da si bila slaba mama, nič nisi pisala o vajinem odnosu. Kar veliko pove o tebi. Nič ni narobe s tabo, si, kakršna si, tvoje letanje od enega do drugega moškega in včasih še do tretjega je pač tvoja izbira. Sreče ti očitno ne prinaša, tako kot ti izkoriščaš njih, oni izkoriščajo tebe. Plešete pač egoistični ples žrtev, ki same s sabo ne vedo, kaj bi. Sprašujem se, zakaj ljudje rojevamo otroke, ko sami sebe nismo sposobni spraviti v red. Pomisli malo. Ali bi si želela odraščati v družini, kjer mama očeta ne ljubi, z mamo, ki vsake toliko popoka stvari in gre živet k ljubimcu. Potem pa spet pride nazaj, poklapana, ker se ga je naveličala (ali on nje). In tako v nedogled. Kdo bi ti dal pravo varnost, kdo bi ti bil vzor? Bi si želela mamo, ki bi ji neki tuj dedec pomenil več kot ti, več kot tvoj oče (gledano z otrokovega zornega kota)? Prepričana sem, da za nobenega otroka na svetu takšno okolje ni prijetno in zdravo. Tega ti ne pišem, da bi imela slabo vest, ampak zato, da boš razumela hčerko in to, da te noče več videti, če boš še naprej letala od enega do drugega. Ker bo kmalu polnoletna in ker je končno spregovorila, spoštuj njeno odločitev. Vsaj z njo ne manipuliraj. Njen ultimat sprejmi kot veliko darilo. Postavila ti je meje, ki jih ti sama sebi kot nezrela osebnost ne znaš in jih nikoli ne boš. Dobro bi bilo, da se z njo pogovoriš, se ji opravičiš za vse, kar si naredila, zmogla ali ne zmogla in jo pospremiš v življenje z največ ljubezni, kot je zmoreš. Ne prepričuj je v nič, njej ni treba razumeti tvojih stisk, ona je tvoj otrok. Sprejmi pa odgovornost, da si jo potegnila v svoje neurejeno življenje! Zato jo vsaj zdaj v miru božjem izpusti iz tega oklepa. Še enkrat poudarjam, s tabo ni nič narobe. Če ne bi imela otroka, bi se pač vse, kar se dogaja, dogajalo med odraslimi ljudmi. Več kot očitno znate poskrbeti vsak zase. Malo čaka eden, malo drugi odriva, ti si malo zadovoljna, malo ne. Če želiš, se lahko samoizprašuješ, zakaj svojega 'drugega' moškega zares ne slišiš. Očitno ti že 15 let sporoča, da ne želi živeti s tabo. Da te ima rad, ko njemu ustreza. Če ga imaš zares rada, ga sprejmi takšnega, kakršen je. Da je rad sam. Da se rad kdaj pa kdaj tudi stisne k tebi. Zaradi discipline duha bi ti sicer priporočala, da se odseliš od moškega, ki je tvoj bivši mož. Zato da nehaš manipulirati z njim, da človek neha v prazno upati, da boš kdaj zares z njim, zato da si lahko tudi on najde nekoga, s katerim bo srečen. Veš, vsi trije v vašem trikotniku ste veliki manipulatorji in svoje žrtvene vloge igrate več kot odlično. Vedno najdemo partnerje, ki nas s svojimi bolečinami spominjajo na naše lastne bolečine. Srečamo jih zato, da bi se končno lotili in pozdravili sebe. A do zavedanja, da je treba začeti pri sebi, je dolga pot. Velike luknje v srcu, praznine, kjer bi človek moral imeti rad sebe, ti ne more zapolniti nihče. Nobeden od teh tvojih dedcev. Lahko ti samo eden, ali dva, ali deset, ali sto, ali tisoč, ali milijon ljudi reče, da te imajo radi. Luknjo lastne praznine, ki se ji reče ljubezen do sebe, ne more zapolniti nihče od zunaj. To lahko storiš le ti sama!
Vse dobro.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«