Klemen Premrl velja za najboljšega lednega plezalca na svetu, čeprav samega sebe ne označuje tako, saj plezanja ne vidi kot tekmovanje. Je pa splezal najtežje ledne ali kombinirane smeri na našem planetu, zato dvoma v bistvu ni. Tržičan pogosto potuje v Kanado, na Islandijo in Grenlandijo, kjer se v lednih slapovih, jamah in na ledenih gorah počuti kot riba v vodi. A vendar mora kot družinski oče in mož tudi na počitnice v toplejše kraje, seveda na morje. Rad se spominja, kako kot otrok tri dni pred odhodom na morje ni mogel spati, zato svojim otrokom tega veselja seveda noče vzeti.
Vendar pa na vročini ne trpi. Res je, da ne more biti prav dolgo pri miru ali se pražiti na soncu, a ker plezajo tudi vsi družinski člani, vedno najdejo kakšen kraj, kjer so v bližini tudi stene. Tako so letos našli zalivček, kjer se tudi lednemu plezalcu zdi rajsko lepo – na sončnem Hvaru med Jelso in Sučurajem, kjer so pred dolgimi leti snemali Bratovščino Sinjega galeba.
»Težko najdeš na svetu kaj lepšega, kot je otok Hvar,« pripoveduje Klemen, ki dela v očetovem arhitekturnem biroju kot tehnični risar in vodja projektov, saj se od alpinizma, kakršnega se gre on, ne da preživeti, tudi če si najboljši.
»Morje je čisto in bistro, pravzaprav je to zame pravo morje. Plaže so neverjetne, tiste s kamenčki, ki jih premetavajo valovi. Na Hvaru je zaradi njegove lepote poleti veliko ljudi, a v našem zalivčku ni bilo prav nobene gneče,« se nasmeje.
Pozabili na sladoled
Premrlovi se ne pustijo ujeti med štiri stene kakšnega hotela ali apartmaja, prisegajo na kampiranje. To je njihov način življenja. Za krompirjeve počitnice se vsi skupaj odpravljajo s šotorom v Makedonijo, vsa leta pa se skoraj vsak konec tedna odpravijo v kakšno plezališče, največkrat v Osp. Pred leti je Klemen preživljal počitnice v Dubrovniku v hotelu, a je bil po enem tednu že kar utrujen od vsega skupaj. Pravi, da jim kampiranje da največ svobode in bližino narave. Vse to so našli letos v sinjem zalivčku, kjer so dopustovali v kampu z dvema plezalskima družinama podobno starih otrok. »Bilo je prečudovito. Zjutraj se zbudiš, si oprtaš nahrbtnik in greš s supom v trgovino ali v lokal na kavo, saj tega v zalivu ni. Na obeh straneh pa so stene in izbiraš tisto, ki je v senci. Otroci uživajo in sploh ne pogrešajo civilizacije. Če smo doma, moramo trikrat na dan na sladoled, na morju pa so nanj kar pozabili,« opisuje hvarsko idilo.
S kuhanjem si niso dali preveč opravka, pa tudi do tega, da bi hodili ven v restavracije, jim ni bilo. Le kadar je bilo slabše vreme, so odšli v bližnja mesteca na oglede in mimogrede kaj pojedli, sicer pa so na plinskih kuhalnikih skuhali vse, kar so potrebovali. Z otroki so seveda tudi lovili ribe, vendar niso bili uspešni, zato so morali ponje v ribarnico.
Najlepši pa so bili večeri ob žaru, ob katerem so se zbrali vsi skupaj. Klemen mora pohvaliti dalmatinske kampe, ki so si zadnja leta večinoma vsi omislili skupne žare, in so jih kar pogosto uporabljali, predvsem za peko rib. »Skoraj vsak večer smo zakurili žar in se posvečali kuhi, otroci so z veseljem pomagali. Potem smo pojedli, ob vinu ali pivu malo poklepetali, otroci so počasi omagali od naporov tega dne, malo pozneje pa še mi. To je to, ali potrebuješ kaj lepšega?«
| Destinacija: otok Hvar, Hrvaška Plus: čisto morje, malo ljudi Minus: ne najde nobenega Šoping: nič, ker nič ne potrebuješ |
