Vsak dan na milijone ljudi z vsega sveta dobesedno odplakne materiale, ki bi lahko bili uporabljeni kot dragocen vir pri proizvodnji hrane. Okoljevarstveniki, kot je Dennis Raetzel, poskušajo to spremeniti. Dennis ima za staro jeklarno v industrijskem predelu vzhodnega Berlina svoj vrtiček. V njem je približno 40 visokih gred iz starih lesenih zabojev. »Imamo zelene paradižnike iz Mehike, imenovane tomatillos, pa tudi koruzo in buče,« ponosno pove.
Terra preta
Njegov urbani vrtiček je videti povsem običajen, v resnici pa je nekaj posebnega, saj uporablja drugačno prst. Dennis, ki je po poklicu fizik, vodi projekt s pomočjo katerega bi rad spremenil naš način gojenja hrane.
»Rešitev je terra preta, ker si z njeno pomočjo zelo, res zelo učinkovit pri gojenju zelenjave in hrane.« Terra preta v portugalščini pomeni črna prst. V porečju Amazonke jo domorodci uporabljajo že tisočletja. Pridobivajo jo tako, da prst mešajo z ogljem in organskimi snovmi, da bi jo pognojili.
»Ta prst obstaja v različnih poljedelskih družbah že tisoče let,« je pojasnil Thomas Thornton z Univerze v Oxfordu.
»Dokazano gre za učinkovit način izboljšanja rodnosti prsti za določene rastline, s katerimi se ljudje hranijo.« Ključna sestavina je oglje, ker zelo dolgo skladišči ogljik in povečuje hranljivost soli, predvsem s kislimi solmi. Druga pomembna sestavina so organske snovi podobno kot gospodinjske pomije –, ki so jih fermentirali in tako ustvarili svojevrsten humus.
»V bistvu gre za cenovno in nizko tehnološko rešitev obogatitve prsti in podpore biodiverziteti.«
Prav zaradi tega sta se Dennis in njegov raziskovalni partner Greogr Pieplow odločila, da bosta proizvajala terro preto. K sreči je v bližini njunega vrta velika komunalna kuhinja. Tam zbirata pomije z vedri, te nato zlijeta v nepredušen sod skupaj z ogljem in pustita stati približno en mesec. Mešanico odneseta na vrt ter ob pomoči črvov in drugih organizmov pridobita lastno terro preto.
Dragocene fekalije
Navadno bi pomije brez pomisleka zavrgli v smeti, zdaj pa iz njih proizvajamo kakovostno prst za na vrt. Tako pridobimo zelenjavo, ki jo pripravljamo v kuhinji, in krog je sklenjen,« je zadovoljen Dennis. A s tem se njegov načrt ne konča, dodati želi še eno sestavino, ki jo navadno odplaknemo v stranišču. Kakovost svoje prsti želi povečati s človeškimi iztrebki, saj so v njih dragocene bakterije.
»Očitno je, da je v naših iztrebkih veliko pomembnih sestavin za rast zelenjave, a jih kar zavržemo. Ne namigujem, da bi morali kakati v vedra, a želim, da bi ljudje o tem premislili.«
Tovrsten obrat v razmišljanju bi lahko v prihodnosti spremenil naš odnos do lastnih iztrebkov. Posledično bi se spremenilo naše ravnanje z odpadki. Z lokalno bogatitvijo prsti bi lahko hitro rešili vprašanja pakiranja in transporta.
»To pomeni, da bi proizvajali manj ogljika in bi podprli lokalno ekonomijo. Skratka, zmanjšamo količino odpadkov in razvijamo bolj kakovostno prst.«
Nižanje fosfatov
Če bi se tovrstna proizvodnja prsti prijela, kmetom ne bi bilo več treba segati po fosfatih kot mineralnih gnojilih. To je zelo pomembno, saj ni skrivnost, da bo nekega dne fosfatov zmanjkalo. »Obstajajo biofizikalne meje, ki jih morajo ljudje sprejeti, če jih ne upoštevamo, na primer proizvodnjo toplogrednih plinov, bo sledila katastrofa in močno ogrozila naš obstoj,« nadaljuje Thornton. Ene izmed teh omejitev so povezane s kakovostjo prti, predvsem z nivoji dušika in fosfatov.
V nekaterih delih Nemčije so bili prvi koraki že narejeni. Na glavni železniški postaji v Hamburgu so že leta 2012 namestili javno stranišče, ki zbira materiale za terro preto. Videti je tako kot vsa druga, le da ločuje iztrebke od izločkov. Pri njegovi izdelavi je sodeloval strokovnjak za odplake s tehnološke univerze v Hamburgu Ralf Otterpohl.
»Cilj je pridobiti nutriente in uničiti mikroonesnaževalce, kot so ostanki farmacevtskih izdelkov, umetnih hormonov iz tablet in podobnih snovi. Celoten proces proizvaja gnojilo na zelo čist način.«
S pridobljenim gnojilom še ne obdelujejo rastlin za hrano, temveč drevesa. »Naša poglavitna skrb so trdoživi paraziti, jajca in ciste, ki lahko v kompostu preživijo več let.
Neprijetna misel
Temeljna težava terre prete je dejstvo, da se večina ne počuti prav udobno ob misli, da bi človeške iztrebke predelovali v nekaj koristnega. »To je tabu, ljudje imajo težave že zgolj govoriti o iztrebkih in kako z njimi ravnati. A to bomo spremenili,« je prepričan Dennis. V ta namen sta s kolegom posnela dokumentarec.
»S filmom želimo ljudem pokazati, kako preprosto je izdelati terro preto.« Kljub temu so strokovnjaki prepričani, da bo tovrstno ozaveščanje dolgotrajen proces, tako da masovne vnovične uporabe lastnih iztrebkov ne bomo dočakali v bližnji prihodnosti.
