Objavljeno: 07.12.2017 15:00Posodobljeno: 07.12.2017 15:00

TURISTIČNI RAZCVET

Potep nad Robanovim kotom najlepši ob začetku zime

Strelovec, 1763 metrov visoka gora v Kamniško-Savinjskih Alpah, je slabo poznana in obiskana, a izjemno razgledna.

Slovenija doživlja popoln turistični razcvet. Vsepovsod turisti, v gore ne zahajamo več le domačini, ampak tudi tujci od vsepovsod. Človek se potepe po zakotnih krajih, kjer ne bi pričakoval nikogar, pa pride mimo planinec z drugega konca sveta in človeku ni jasno, kako je našel pot. Odgovor v globaliziranem svetu je jasen: stric Google ve vse. A pride zima in obisk gora se zaradi oteženih razmer bistveno zmanjša. Takrat pridejo najvztrajnejši ljubitelji.

Po dveurnem vzponu smo na vrhu.

Zgornja Savinjska dolina se zaziba v lenoben sen, ki ga zmoti le malokdo. Zapeljemo se mimo Luč proti Solčavi. Nekaj kilometrov pred vasjo levo zavije cesta proti Robanovemu kotu. Dvignemo se prek ledeniške morene in pred nami se odpre prelep razgled na Ojstrico in druge gore Kamniško-Savinjskih Alp. Dolina je obrnjena v smeri od zahoda proti vzhodu in pozimi vanjo sonce skorajda ne posije. Gorske kmetije niso zrasle na dnu doline, kot bi si človek mislil, ampak na južnih grebenih pobočja nad njo. Tukajšnji prebivalci se niso naselili iz nižjeležečih krajev ob Savinji, ampak so zaradi slabe prometne povezanosti prišli iz Koroške prek Pavličevega sedla. Najvišji vrh tega grebena je Strelovec, 1763 metrov visoka in le malo obiskana gora.

Po strmi makadamski cesti se povzpnemo mimo samotnih kmetij. Nekdaj so bile samozadostne, vsaka je bila opremljena tako rekoč z vsem, kar je družina potrebovala za preživetje v teh lepih, a negostoljubnih krajih. Kmetije so tu kot manjši zaselek, kjer ima vsaka stavba svoj namen: bivalna hiša, hlev, skedenj, kozolec, garaža. Knezova kmetija na višini 1200 metrov je najvišja. Cesta se nadaljuje še naprej proti Icmankovi planini, a za nas je to izhodišče za vzpon na Strelovec.

Knezova kmetija na višini 1200 metrov je najvišja.

Markirana pot preprosto ne bi mogla biti lepša. Vseskozi smo tako rekoč na gozdni meji in pogled na gore je res čudovit. Prečnica nas popelje do Knezove planine, kjer pot ostro zavije na desno. Še pol ure in po dveurnem vzponu smo na vrhu te izjemno razgledne, a le malo znane gore.

Ob začetku zime je morda najlepša. Snega še ni preveč, dostop je sorazmerno preprost. Na vrhu nas pozdravi vreščanje kavk, ki neutrudno žicajo za kak priboljšek. Človek se zlekne na nahrbtnik, pripravi malico in se posonči na zimskem soncu. Visoko nad dolino, pokrito z nizko oblačnostjo, je topel zimski dan nekaj najlepšega na svetu. 


 

 

Povezane vsebine