Kolumna: Kaj odgovorim, ko me vprašajo: Je lepo biti mama?

Ko sem pred skoraj devetimi leti prvič postala mama, sem tretji dan svoje nove vloge dobila vprašanje, ali je lepo biti mama.

Hmm, nisem znala odgovoriti! Nisem še dojela, da sem to postala. Pravzaprav sploh nisem točno vedela, kaj naj bi pomenilo vprašanje, saj se takrat materinstvo še ni začelo. Mislim – zares začelo. Prav kmalu sem začela dojemati, kaj to pomeni biti mama. Pustimo ob strani dolgovezenje o tem, koliko več si kot mama vključena v skrb in nego dojenčka v primerjavi z očetom. Ne bom pisala o enakopravnosti na tem področju, ker je to po moje preprosto področje, kjer je ne more biti. Tudi najboljši in najprizadevnejši oče se pač ne more primerjati z mamo niti ji odvzeti dela, ki ga otrok potrebuje od nje, ne od njega. Tako pač to je, in čeprav tudi sicer nisem ravno težka feministka – pa ne, da bi imela kaj proti feminizmu, da se razume! –, mi je z otrokom postalo jasno, da razlike med spoloma dejansko so tukaj zato, da jih upoštevamo in spoštujemo, ne pa zato, da jih poskušamo zabrisati in izenačiti. Dojenček najbolj potrebuje mamo. Hoče biti najbolj z njo. Kar naprej, nonstop.