Kolumna Mateja Fišerja: Canske levinje
Ko smo pred leti sedeli – dolgo je že tega – na informativnih dnevih na filmski akademiji, so nam tistim, ki nas je film zanimal, predstavljali posamezne poklice v tem fohu. Za režiserje so rekli, da je to eden najtežjih poklicev, kar jih lahko posameznik izbere. Predstavljajte si, da se peš odpravite na pot do Vladivostoka. Tako je profesor predstavil poklic, na katerega se podajajo prihodnji režiserji.
Mogoče pa je ta zgodba zaključena. Mogoče smo na prelomu, ko bomo dejali, da so moški časi mimo.
Mnogi ljubitelji filmov vidijo režiserje kot tiste, ki so z največjimi črkami napisani na najavnih in odjavnih straneh filmov, vidijo rdeče preproge, po katerih se v poštirkanih smokingih sprehodijo gospodje, ob katerih ne manjka najlepših igralk in manekenk. Režiserji so zlate kokoši, ki producentom in investitorjem znajo prinesti desetkratnik vložka. In tako je poklic režiserja postal eden najbolj prestižnih tako v očeh javnosti kot tudi tistih, ki želijo svoje zlatnike oplemenititi ali pridobiti ugled v zvezdniških krogih. Na drugi strani so množice potencialnih igralk in igralcev, ki si kruh služijo kot natakarji in pomivalci v hollywoodskih gostilnah, čakajoč na svojih pet minut ali verigo naključij, ko se sestavijo zvezde, sreča in čas, da dobijo svojo prvo vlogo, ki jih bo izstrelila med zvezdice ali zvezde. In tukaj so spet režiserji tisti, ki imajo magično paličico, ki znajo v neimenovani natakarici prepoznati naslednjo Brigitte Bardot, ki je odraščala pod konservativnim katoliškim družinskim dežnikom. V nekem trenutku leta 1950, stara šele petnajst let, je po verigi naključij pristala na naslovnici revije Elle in se kasneje tudi pojavila v filmih. Starši so njenemu podvigu nasprotovali, jo je pa podpiral dedek in znana je njegova izjava, »če je dekletu namenjeno, da postane kurba, kino vsekakor ne bo razlog«. In Bardot je postala ikona. Ikona, standard in še danes iščejo njene nadomestke, ker mora industrija sanj v vsakem obdobju imeti nekoga, ki naj bi bil naslednja Bardot. In tako beležimo, da je zgodovina filma in zgodovina velikih režiserjev bolj ali manj povezana z režiserji. Z moškimi. Ker nihče ni želel poslati ženske peš v Vladivostok. To je moški svet, bi kdo dejal. Ne izključno, vendar bodimo pošteni, ko pogledamo nazaj, se preteklost te industrije bere, kot da je to moški svet. Ko preštejemo nagrade akademije, berlinske medvede, beneške leve in canske palme, se nam pod črto pokaže rezultat, ki pravi, da je to moški svet. Mogoče pa je ta zgodba zaključena. Mogoče smo na prelomu, ko bomo dejali, da so moški časi mimo. Pravkar poteka Cannes 2023, najuglednejši filmski festival na tleh Evrope. Tako pomemben, da zanj vedo tudi čez lužo, in tako eminenten, da se na njem pojavljajo tudi številni Hollywoodčani.
Otvoritveni film je vedno sporočilo. Tokrat sliši na ime Jeanne du Barry. Jeanne du Barry je bila najljubša kurtizana Ludvika XV. Vendar. Režirala ga je Maïwenn. Napisala je tudi scenarij in odigrala je glavno vlogo. Še več, Maïwenn je tokrat ponudila roko Johnnyju Deppu, ga ponovno postavila v prvo vrsto, ga na neki način rehabilitirala po škandalu, zaradi katerega se doslej ni pojavil v nobenem filmu. Maïwenn je bila zraven v veliko projektih, tudi kot partnerica Luca Bessona, tudi pri pisanju scenarija za film Leon, ko plačani morilec uči najstnico svoje obrti. Ker je Maïwenn postala Bessonova partnerica, ko ji je bilo šele petnajst let. In tako je šla peš v Vladivostok. In kot kaže, gre peš v Vladivostok kar sedem režiserk, ki so v tekmovalnem programu današnjega festivala v Cannesu. Kot je videti, je senčenje v palminih sencah sicer moški svet, igro pa prevzemajo canske levinje. To ni več moški svet.
