Dejan Vodovnik: Terasa band

V restavraciji je brez opaznega interesa sedelo nekaj starejših parov, gluho tišino sta motila le dva okorna možakarja in ženska – vse je kazalo, da je del njune družbe, pozneje pa se je sicer izkazalo, da je pevka, prav tako spoštljivih let –, ki so preverjali ojačevalnik in mikrofon na majhnem odru, kjer je kazalo na nekakšno terasa band glasbeno zabavo …

Živa glasba ob večerih na terasah obmorskih hotelov in restavracij v tujini (ne na jugu, se pravi na Hrvaškem) je še zdaj dokaj pogost pojav. Na sosednjem Hrvaškem je bilo svojevrstno tekmovanje lastnikov restavracij in hotelov, kdo bo najel kakovostnejšo skupino, ki bo privabljala goste, več kot očitno.

Slovenska obala nikoli ni bila preveč naklonjena izvajanju glasbe v živo. Število hotelov in restavracij, ki se odločajo za tovrstno animacijo svojih gostov, zdaj lahko naštejemo na prste ene roke. Če sploh! Terasni bendi po mnenju lastnikov hotelov niso več aktualni, velika večina jih ima le za dodatni strošek, ki ne prinese dovolj dobička.

»Pred leti je imela skoraj vsaka restavracija veččlanski ansambel, ki je igral ob večerih, danes je to skoraj že izumrlo,« je slišati poznavalce. Je pa tudi res, da je klasičnih teras vse manj, veliko več pa je koncertov in drugih dogodkov, kjer lahko ljudje poslušajo glasbo v živo in plešejo. V skoraj vsakem kraju v Sloveniji je takšnih dogodkov precej in ljudje pač nimajo želje in potrebe po iskanju tovrstne zabave na dopustu.


Včasih je za uspešnost terasnih bendov veljalo nenapisano pravilo, da so igrali vsega po malem, da so imeli na repertoarju, play listi, vse, od večno zelenih melodij, dalmatinskih, narodno-zabavnih in tudi modernih popularnih skladb.

Glasbenikom so morale biti blizu skorajda vse zvrsti, v obmorskem letovišču pa je bilo še posebno pomembno, da je imel glasbenik širok nabor mednarodnih pesmi. Zaželeno je tudi bilo znanje – vsaj osnovno za pozdrave in zahvalne besede – tujih jezikov gostov, ki bivajo v hotelu, dobrodošli so bili animacijski vložki.

No, pa saj se je dogajalo, da so nekateri, ko so svoja utrujena telesa prestavili nekam ob morje, hoteli, da njihove hotelske sobe ne bodo obrnjene proti terasam, na katerih bi popevkarji pozno v noč mučili mačke. Vendar je bil to venomer le del dopustniške folklore. Razen za nergače, ki jim je šlo v nos vse, od trenutka, ko so vstopili v hotel, do takrat, ko so ga zapustili. Razen žene tistega Šveda, ki se je nenehno smehljala in veselo poskakovala na terasi ob zvokih terasa banda …

Je pa zanimivo, da so se številni člani skupin, ki so igrali v različnih drugih skupinah, nemalokrat sramovali svoje preteklosti na terasah. Drugi pa so bili na to (in so še) ponosni!


Najbrž je eden takih, ponosnih, Milan Petrovič. Možakar spada med prve slovenske rock zvezde in pionirje mariborske rockerske scene 60. let. V Sloveniji so poleg njega takrat harali skupina Ave, Bor Gostiša in Blues Band (ex Bele vrane), Bumerang, Čudežna polja, Dekameroni, Band, Oko, Predmestje, Prizma, Rdeči dečki, Rudolfovo, Srce, Stari mački, Ultimat, Tomaž Domicelj, Matija Cerar, Jernej Jung in prijatelji, Lidija Kodrič, Lado Leskovar, Aleksander Mežek, Eva Sršen, Andrej Šifrer, Metka Štok itd. Hoho, kakšna glasba je to bila …

No, letos je začelo teči 56. leto njegove neprekinjene glasbene kariere. Bil je pevec prve slovenske beat skupine Generacija (prej se je imenovala Korali). Potem je igral v mnogo skupinah, delal kot animator na prireditvah in pisal skladbe ter besedila. Leta 1976 se je preselil v Piran, nastopal v Treh papigah in igral tudi na terasah hotelov, restavracij ter na koncertih. Nikoli ga ni bilo tega sram priznati. Celo ponosen je, da lahko še vedno nastopi s svojim programom z nazivom Oldies but Goldies po različnih klubih in kazinojih. Po dolgih letih je postal član Zlate lige kluba 100 One man bandov Evrope. Možakar pravi, da zna zaigrati kar 1400 skladb. Pošteno!

In nikoli ga ni sram priznati, da je prav na terasah, ko je igral dopustniško razposajenim telesom, venomer užival. Tako kot so še številni, ki zdaj na terasah poleg glasbe iz zvočnikov kakšen terasa band res pogrešajo. Pa magari takšnega, da bi popevkarji s popevkarico, ki bi bila rada Helena Blagne ali Tanja Žagar, na čelu pozno v noč mučili mačke.