TRZIN –Ko je najhuje, človek niti ne pomisli, da česa ne bi zmogel. »Res pa je,« je kriminalistka tolažeče položila roko na srce Staneta Zevnika iz Trzina, »da dobimo ljudje toliko gorja, kolikor smo ga sposobni prenesti.« Stane ji je samo molče prikimal. Nekdaj odličen košarkar, ki je leta 1969 za Domžale igral skupaj z Lorbkom, Slavincem, Zormanom, Zakrajškom in Lemajičem v drugi zvezni jugoslovanski ligi, je letos praznoval okroglih 70. »Glede na vse, kar sem doživel, uh,« je slišno izdihnil in sklonil glavo, »je skrajni čas, da se začne krivulja že naglo dvigovati, počasi, veste, imam vsega dovolj!«
Njegova žena Nuša, s katero sta morala v življenju prebroditi že preveč grenkih preizkušenj, prav tako upa na zasuk na bolje, v srečnejše in svetlejše čase. Vrh glave imata že teh tragičnih dogodkov, s prometno nesrečo, v kateri sta pred 16 leti izgubila sina, na čelu. Tadej je bil takrat star 27 let. »Veš, kakšen šok je to bil?!« je Stane tudi po toliko letih komaj zadrževal solze. »Nikdar ne bom pozabil najinega slovesa, pet pred šesto zjutraj je bilo. Že čez 20 minut je bil moj sin mrtev …« Pa še to je povedal: »Poročen je bil enajst mesecev, njegova žena je bila v četrtem mesecu nosečnosti.«
Oborožen z brenerjem
Tadej ni mogel nikoli videti hčerkice Tie. Dekle je zdaj 15-letna dijakinja in je tudi v torek iz šole pohitela k babici v Trzin. Družbo ji je delala sošolka. Nuša ju je takoj pocrkljala s palačinkami. Pospravili so jih skupaj s Stanetom.
Košarkarska tekma med Slovenijo in Islandijo se je končala. In kadar je na sporedu kateri športni prenos, želi Stane popoln mir. Vselej ga najde v sobi pokojnega sina. A tam jih je v zadnjem času nekaj motilo. Na zunanji strani okna, pravzaprav v špranji v desnem zgornjem kotu okna, so si ose uredile osir. »Štirinajst dni smo se trudili in špricali z vsem mogočim, pa nam jih ni uspelo prepoditi,« je pripovedovala Nuša. »Še več, letale so nam že v hišo in bilo je res nadležno, ko si kakšno našel, denimo, na postelji.«
Zato je šel Stane po prenosu in obedu v vnovičen spopad. Tokrat je mislil skrajno resno. Postavil si je lestev in z varne razdalje, ura je bila približno štiri popoldne, šprical vztrajno z insekticidom, upal, da bo končno zadostovalo. Pa ni. Roj os se je kmalu spet zbral in se brenčeče gnetel v osirju. Stane se ni predal in se kmalu vrnil. Prišel je z brenerjem. Hotel jih je požgati. To je tudi storil. Plamen je žareče cvrl zoprne ose.
V hipu se je vnelo
Ker so imeli še do lani azbestno streho, ki se je začela luščiti, sta zakonca Zevnik sklenila, da ne bosta več onesnaževala okolice, zato sta zbrala za novo ostrešje, predel fasade nad okni pa lično opremila z deskami. In prav to se je tedaj vžgalo! »Zaradi neumnosti,« je priznavala Nuša. »V momentu se je vnelo,« se je spominjala prihodnje jutro, ko so gasilci po dolgih petnajstih urah zapuščali pogorišče. »Mož je vzel cev, jaz gasilni aparat, a bila sva povsem nemočna, v pičlih petih minutah je gorela celotna streha, uničilo je tudi vso izolacijo!« Vnukinji je zavpila: »Pokliči 112!« Glede na to, da so dolgo čakali na pomoč, je Nuša pomislila: »Ne vem, če so jo povsem resno vzeli!«
Stane, ki še kar ne more verjeti, kako bliskovito je zaradi suhega smrekovega lesa in parne zapore, ki je delovala kot dodatni prepih, planil ogenj, je povedal, da je slednjič vendarle prišlo okoli petdeset požrtvovalnih gasilcev, »vsaj toliko pa je bilo tudi zijal«! Gasilci so zalili celotno hišo, da se ogenj ne bi širil.
Nastalo je za 100.000 evrov škode. Zevnikova hiše nista imela zavarovane.
Stane bo gotovo še dolgo sanjal o osah. Mimo njega je tedaj priletelo nekaj nedolžnega in veščastega, zato je z roko zamahnil, kot da bi šlo za nadležni insekt. »Pa saj že v vsaki leteči stvari vidim oso!« je priznal zmoto.
Ker se je pri porodu zapletlo, je njegova hči Katja ostala invalidna. Stara je 41 let in domuje v novomeškem zavodu. Starši ji do tistega trenutka še niso upali povedati, kaj se je zgodilo. Da so zaradi zoprnih os, ki se še vedno mirno zadržujejo ob tistem oknu, ostali brez strehe nad glavo.
