Vojak Petrovčič že davno pred strelom v policista Kukoviča ni bil več priseben

GABROVKA, SLOVENSKE KONJICE – Šestindvajsetletni poklicni vojak Dušan Petrovčič iz Gabrovke je v petek popoldne v Litiji ustrelil 39-letnega policista Damijana Kukoviča, medtem ko je ta s kolegom iz PP Litija opravljal rutinsko kontrolo prometa. Petrovčič, ki naj ne bi bil pripet z varnostnim pasom, se naj najprej celo ne bi hotel ustaviti, ko pa se je, se je zgodila tragedija. Kukovič je stopil do volkswagna pola, voznik v vojaški opravi (po nekaterih informacijah je tudi on stopil iz vozila) pa je izvlekel pištolo in ga ustrelil v obraz. Strelec je nato pritisnil na plin in se odpeljal proti Gabrovki, Kukovičevemu kolegu pa je še prej uspelo vanj in v njegov avto izprazniti nabojnik iz službene pištole.

Policistu, očetu dveh mladoletnih otrok iz Slovenskih Konjic, je krogla pri licu prestrelila glavo, njegovo stanje je bilo po zadnjih včerajšnjih podatkih izjemno kritično, ranjen je bil tudi Petrovčič, a še zdaleč ne tako hudo kot njegova žrtev.

»Odprl okno in puf!«

Ravno tedaj, ko je slovenska policija v petek čivknila dramatično prošnjo na pomoč iz Litije, da »iščemo voznika rdečega vw pola, star je med 20 in 25 let, 170 cm visok, suh, nazaj počesanih daljših svetlih las, z bradico«, je pozornost domačinke v slabih 20 kilometrov oddaljeni Gabrovki pritegnil prav rdeč polo. »Saj se je Dušan vsak dan mimo nas vozil proti svojemu domu, a je bilo tokrat vse skupaj nekako drugače. Peljal je neobičajno počasi, okno pri sebi je imel odprto, vrgel mi je nenavaden pogled, in šele ko je odpeljal naprej, sem videla, da na zadnji šipi zeva velika luknja. Prešinilo me je: Pa mu ja niso vlomili.«

Nedolgo za Dušanom so proti hiši Petrovčičevih zdirjali trije ali štirje civilni avtomobili z utripajočo lučjo na strehi, kmalu za njimi pa še eno policijsko in eno reševalno vozilo. »To je tulilo, uf!« se dogajanja v Gabrovki spominja domačinka. »Nad njihovo hišo je lebdel policijski helikopter. Kmalu pa so se spet vračali s sirenami. Najprej civilni avto, za njim rešilni ter še dva policijska. Ne morem verjeti, da je kar tako ustrelil policista. Poznam ga kot mirnega in vase zaprtega fanta.«

Dušanov oče Janko – kajpak mu gredo besede le stežka iz ust – ne more skriti, da ima tudi on za seboj neprespane in prejokane noči. »Ko je sin prišel domov, je ženi rekel, naj mu odstrani krogle in povije rane na hrbtu. Vse je bilo krvavo, a mislim, da ga je zadelo šest strelov. Niti slišati pa ni hotel o tem, da bi poklicali zdravnika.«

Je povedal, zakaj je to storil? »Ne... Pozneje sem slišal le, da je odprl okno in puf! Preden so prišli ponj, je rekel, da je ustrelil policista. Hudo je, srce se mi para... Tragedija je, tragedija za policistovo in našo družino. Srčno upam, da bo policist preživel.«

Nikoli ne veš,
ali se vrneš živ

Kukovičevi stanujejo v enem od blokovskih naselij sredi Slovenskih Konjic, kamor naj bi se, kot so vedeli povedati sosedje, priselili šele pred kakšnima dvema letoma. Nesrečni policist Damijan naj bi sicer izhajal iz Konjiške vasi, žena pa iz Mislinje. Tudi zato jih, roko na srce, mnogi ne poznajo prav dobro. Ko smo v soboto pozvonili na njihov zvonec, se nam je oglasil njegov tast, kot se nam je predstavil. A se nam tudi takoj opravičil, češ da o dogodku ne želi in zaradi prizadetosti tudi ne more govoriti. V hipu so ga oblile solze, zato več ni mogel povedati.

Sosedje so bili vsi po vrsti šokirani, ko so izvedeli, kaj se je zgodilo in komu. »Po pravici vam povem, da se mi je dogodek v Litiji zdel tako daleč od nas, da sploh nisem razmišljala, da bi šlo za policista iz našega kraja,« nam je dejala Konjičanka. »Ne morem verjeti, res ne. Poznala sem jih sicer bolj na videz, vem, da ima policist ženo in dva fanta, eden gre zdaj v prvi letnik srednje, drugi pa v sedmi razred osnovne šole.«

Potem smo srečali Ota Lamuta, enega tistih, ki pa je Damijana, tako se zdi, poznal še najbolje in je z njim večkrat tudi poklepetal. »Saj sem ga še v petek zjutraj videl,« nam je dejal pretresen. »Verjetno je šel v službo popoldne. Trije takšni policisti so bili iz tega okoliša, ki so se, včasih tudi skupaj, vozili na delo v Litijo.« Damijan mu je baje večkrat rekel, da v kraju, kjer živiš, ni fajn biti policist, da je bolje biti na nevtralnem območju.

»Vselej je bil izjemno spoštljiv tudi do nas, malo starejših stanovalcev, in vedno pripravljen pomagati. Tudi kakšno pretežko vrečko je že pomagal odnesti v stanovanje,« nam je povedal sosed in dodal pomenljive besede: »Tu in tam sva poklepetala o tem in onem. Sploh pa sva našla veliko skupnih točk glede najinih nevarnih poklicev. Jaz sem bil rudar v velenjskem rudniku. In velikokrat sva se strinjala, da sta rudar in policist nevarna poklica, pri katerem nikoli ne veš, ali se boš iz službe še vrnil domov ali ne.«

V vojski zbolel 
za shizofrenijo?

Jasno je, da je Dušan Petrovčič povzročil veliko gorje. Zato tudi vprašanje njegovemu očetu Janku: »Pa je vaš sin sploh normalen?« V odgovor očetov pogled v tla in tihe besede: »Ne, že dolgo ne.«

Da je z Dušanom res nekaj narobe, gre sicer sklepati tudi iz njegovih zapisov na spletnem blogu, v katerem mrgoli misli na samomor, piše, da je nesposoben in da že od rojstva ne bi smel obstajati, da ga šikanirajo v službi, da je zaradi tega zbolel in se moral zdraviti.

Slovenska vojska je prek tiskovnega predstavnika Simona Koreza sporočila, da so Petrovčiča že večkrat obravnavali zaradi različnih odklonov, predvsem disciplinskih, in da je od petka v suspenzu. »Zaradi bolezni je bil tudi dlje odstoten in ni imel dostopa do orožja, vendar predpisi ne omogočajo, da se vojaka odpusti zaradi psihičnih težav.« Odločno pa so v vojski zanikali, da bi tega vojaka šikanirali.

Oglasila se je tudi psihiatrinja Vesna Švab in sodeč po zapisih na blogu ocenila, da je mladenič klical na pomoč, a je ni dobil. »Opisuje svojo hudo duševno motnjo, ki se je začela kazati že v otroštvu in se nadaljevala v obdobju mladostništva.«

Ena od Dušanovih vrstnic iz Gabrovke se resnici na ljubo spominja, da je bil Dušan že od zgodnjih let maltretiran, saj naj bi ga tedaj telesno zelo šibkega nenehno pretepali sošolci. »Kaj pretepali?! Bil jim je boksarska vreča!« pove njegov oče. »Ugotovili smo šele, ko je bil v šestem razredu, saj je pred nami to skrival ali govoril, da je padel pri telovadbi.«

Ko se je sin po neuspešnem šolanju za kuharja in strojnika pred kakšnimi petimi leti zaposlil v vojski, je bil baje zadovoljen. »Lepo mu je bilo v Bohinjski Beli in v Pivki, ko so ga pred kakimi tremi leti premestilli v FRS (vojašnica Franca Rozmana Staneta v ljubljanskih Mostah, op. p.), pa se je začel pekel. Nenehne norije in pranje možganov. A izkušenj ni delil z nami. Ta zadnja tri leta je imel čez sebe spuščeno nekakšno zaveso, popolnoma se je zaprl vase, doma nismo spregovorili skoraj niti besede. Deset mesecev je preživel v Polju, diagnosticirane ima anoreksijo, bulimijo in shizofrenijo. In vse to zaradi mobinga. Imam Zpizov dokument, v katerem črno na belem piše, da je vojska odgovorna za to, da je postal invalid tretje kategorije. Tisti, ki so nad njim zganjali teror, pa zagotovo ne bodo nikoli odgovarjali,« se jezi Janko Petrovčič in omeni dva častnika, katerih začetnici priimkov sta U. in Z.

Medtem ko torej v vodstvu vojske zavračajo domnevni mobing, pa so se z drugačnim zapisom oglasili iz vojaškega sindikata. Petkov incident so kajpak obsodili tudi oni, toda dodali, da že več let opozarjajo na »nevzdržnost odnosov med pripadniki Slovenske vojske in slabe plače ter odrejanje dela brez ustreznega plačila, ki so posledica predpisov, s katerimi je z leti Slovenska vojska postala vakuumsko zaprt prostor brez pravic zaposlenih, ki so za ostale državljanke in državljane Slovenije samoumevne«.