Ker mu je zgnila roka,
 bo dobil 23 tisočakov

LJUBLJANA – Več kot deset let po namestitvi mavca po zlomu roke in štiri leta po začetku pravdanja je Franci Mehle le končal obiske ljubljanskega okrožnega sodišča. Kot nam je potrdil njegov pooblaščenec David Sluga, jim je z UKC Ljubljana maja uspelo doseči zunajsodno poravnavo, a ker je ta tajna, o njeni vsebini ni mogel govoriti. Spomnimo, da je Mehle v tožbi od UKC Ljubljana zahteval 52.000 evrov odškodnine. Edino, kar nam je odvetnik lahko povedal, je, da sta stranka in on s poravnavo zadovoljna, vseeno pa da po dolgotrajnem sodnem boju ostaja grenak priokus. Iz odgovora UKC Ljubljana glede odškodnin, ki jih je bolnišnica oziroma zavarovalnica izplačala v maju, je mogoče sklepati, da so se stranke dogovorile za 23.000 evrov. To je bila namreč edina odškodnina, izplačana maja.

In res. Primer je imel precej obravnav, sojenje se je po razveljavitvi prve sodbe marca lani začelo od začetka. Govor je bil o tem, s kakšnimi bolečinami in smradom se je dva meseca, dokler mu mavca niso odstranili, soočal Mehle in da so zdravniki, kot je bil vseskozi prepričan, preslišali njegove prošnje, naj mu mavčno oblogo čim prej odstranijo. Smrdelo je po »crknjenih živalih«, kot je pripovedoval na sodišču. Mavca mu, ker je imel kompliciran zlom, niso hoteli odstraniti, ampak so ga samo obnovili. Najhuje je bilo med 19. decembrom tistega leta in 24. januarjem 2007, ko je bolečina ob smradu že počasi pojenjala. Mehletu so mavec odstranili šele 12. februarja, in sicer potem ko se je odpravil k drugemu zdravniku na travmatološko kliniko. Sledil je šok: »V komolčni kotanji je bilo vse črno. Kost se je videla in vedel sem, da če začne gniti, je konec. Ko sem videl kost, sem zdravnika takoj vprašal, ali mi bodo rezali roko. Luknja je bila v komolcu.«

Na prvem sojenju dosojenih 13.400 evrov

UKC Ljubljana je med sojenjem odgovornost za očitano nestrokovno zdravljenje zavračal. Proti koncu ponovljenega postopka je med drugim ponovil ugotovitve izvedenca medicinske stroke Benjamina Kavčiča, da je šlo za počasi razvijajoči se dekubitus, »ker ni bilo direktnega pritiska glede na to, da je to bilo v komolčni kotanji«. »Tožnik tudi ne govori resnice, ko navaja, da je bil vonj oziroma smrad prisoten že konec decembra oziroma januarja,« je na sodišču povedala pooblaščenka UKC Ljubljana Helena Carlevaris Rožič in dodala, da je izvedenec sklepal, da je bil smrad posledica otežene higiene. Po Kavčičevem mnenju bi moral dekubitus na roki nastati že pred 5. februarjem 2007, ko se je Mehle oglasil v ambulanti. Ali je bil že v tretji ali celo najhujši, četrti fazi, ni znal oceniti, prepričan pa je bil, da na pregledu 7. februarja tistega značilnega vonja niso zaznali, sicer bi, kot je povedal, mavec odstranili.

No, sodnica Tatjana Turk Pilič je že na prvem sojenju sklenila, da Mehletu pripada odškodnina, in sicer 13.400 evrov. Sodba pa testa na višjem sodišču ni prestala, saj je slednje menilo, da je bil sklep prvostopenjskega sodišča, da bi morali zdravniki na nastanek dekubitusa posumiti vsaj na pregledu 7. februarja 2007 in mu mavec takoj odstraniti, »preuranjen«. Že res, da je bil takrat dekubitus že v tretji ali celo četrti fazi, ko se zaradi infekcije pojavi smrad, ki se razlikuje od tistega, ki je posledica otežene higiene in ki bi moral biti za zdravstveno osebje znak za alarm za predčasno odstranitev mavca, a je po mnenju višjega sodišča v tem primeru odločilno vprašanje, ali je tožnik poleg tega, da je potožil o smradu, zdravniku povedal o bolečinah oziroma ali ga je ta o njih povprašal.