FOTO: Srečku so zgoreli hiša in evri, ki jih je varčeval za svoj pogreb

MARIBOR – »Še ob pol štirih popoldne sem bil doma in je bilo vse v najlepšem redu. Zatem sem odšel na pogreb prijatelja, ki je dopolnil vsega 53 let. Po pogrebu sem se ustavil še pri prijatelju in se malo pred deveto uro zvečer vrnil domov. Zunaj ni bilo videti, da bi bilo kaj narobe, šele ko sem vstopil, sem opazil katastrofo,« nam je svojo žalostno zgodbo začel razlagati 66-letni Srečko Pulko.

Prebivalcu iz Dvorjan, kraja v občini Duplek, le nekaj sto metrov oddaljenega od vurberške bombe, v življenju ni z rožicami postlano. Že kot najstnik je ostal brez obeh staršev.
»Imel sem 17 let, ko je zaradi bolezni umrla mama. Zdravniki v bolnišnici mi zaradi mladosti niso želeli povedati, kaj ji je bilo. Deset mesecev pozneje je umrl še oče. Bil je tak, da se je sam sebi smilil, in ga je pobralo,« je s cmokom v grlu razlagal Srečko.

Ker ni imel več staršev, ga nazaj v rojstni kraj ni preveč vleklo. Dolga leta je delal kot voznik buldožerja za Agroobnovo, pa pozneje za SCT po republikah nekdanje Jugoslavije. Pred dobrimi dvajsetimi leti se je le vrnil v domače kraje. Zaljubil se je in začel skupno življenje z vdovo, ki je leta in leta delala v Nemčiji.

»Veliko sem ji pomagal, da sva si ustvarila skupen dom. Na njeni hiši sem naredil fasado, uredil okolje in še kaj. Ko mi je rekla, da se bo zaradi svojih otrok in vnukov preselila nazaj v Nemčijo in bo hodila v Slovenijo le še na dopust, sem se odločil oditi. Tudi s pomočjo sodišča sem prišel do svojega vložka v njeno hišo in si pred 13 leti kupil parcelo,« je nadaljeval Srečko Pulko.

V poplavah rešil kužka in muco

Sanjal je o majhni hiši, v kateri bi mirno in brez večjega stresa preživel jesen življenja. Vse je kazalo, da mu bo to uspelo. Z lastnimi rokami je postavil hiško. »Devetdeset odstotkov vsega sem naredil sam. Le pri strehi in fasadi so mi pomagali prijatelji,« se je pohvalil. A sreče je bilo hitro konec. Parcela, v katero se je zaljubil, stoji namreč le nekaj deset metrov od struge reke Drave. In pred petimi leti se je zgodilo najhujše. Močno deževje in avstrijska brezbrižnost sta mu prvič odnesla vse, kar mu je bilo sveto.

»Pet dni sem obut v škornje pazil na hišo. Ko je bilo najhuje, ko je voda tekla v hišo skozi okna, sem za hišo pazil, da mi je ne bi odnesel kak ploh. Veste, takrat so s tokom po Dravi pridrvela tudi po pet metrov dolga in 60 centimetrov široka debla. Držal sem se, da me ni odneslo, in jih z nogami preusmerjal mimo hiše, da mi ni odneslo cele,« se hudih dni med poplavami leta 2012 spominja Srečko.

Ploh ga je poškodoval, prijatelj zdravnik mu je komaj rešil poškodovano nogo. Tudi zato, ker je imel celih pet dni obute gumijaste škornje, ki jih po koncu poplav ni mogel sezuti, ampak so mu jih morali rezati z noge. »Takrat sem ostal brez vsega. Še zadnjo žlico mi je odnesla voda. Vse, kar sem rešil, sta bila moj psiček in muca, ki sem ju skril na pokrovu kuhinjske nape. Priznati moram, da sta mi takrat pomagala občina in Karitas, da sem se vrnil v stare tirnice,« je dejal upokojenec.

Dohodkov domala nima, skozi mesece se prebija z dobrimi 400 evri, a ne sedi križem rok in samo tarna. Od sosedov smo izvedeli, da je Srečko kljub starosti še vedno delaven, da rad za kakšen evro ali dva pomaga tako pri košnji kot tudi pri drugih opravilih.

Eksplozija, nato ognjeni val

Srečko Pulko si je končno le opomogel po zastrašujočih poplavah, a življenje mu je pred dnevi prizadejalo nov udarec. »Ne vem, kaj se je zgodilo. Z nečakom, ki je po poklicu električar, sva gledala in sklepala, da je moralo začeti goreti nekje pri hladilniku. Sledila je eksplozija, ognjeni val pa je uničil celotno notranjost. Verjetno bi zgorela vsa hiša, a je bil premajhen dotok kisika. Vprašal sem tudi sosede, ali so kar koli tragičnega dne slišali, a niso,« je pripovedoval o zadnji nesreči, ki ga je doletela.

Ostal je brez vsega, brez enega samega kosa oblačil razen tistih, ki jih je imel tedaj na sebi. Da je katastrofa še večja, je ogenj uničil tudi njegove prihranke za hude čase. »V vrečki nad hladilnikom sem imel 2050 evrov, a je tudi to zdaj šlo v pepel. Denar sem varčeval za slabe čase ali za svoj pogreb. Sicer imam dve sestri, a oni imata svojo družino,« je s težkim srcem priznal nesrečni pogorelec.

Ne samo brez oblačil, tudi brez osnovnih sredstev za življenje je ostal. Jogi, ki ga je ožgal ogenj, je samo obrnil, z njega stresel saje in prespal. No, roko na srce: niti očesa ni zatisnil, saj ga je kljuvalo – kako naprej. Brez pralnega stroja, brez hladilnika, oblačil in štedilnika je izjemno težko živeti. Na pomoč so mu že priskočili sosedje, ga oblekli in mu zagotovili kavč, na katerem bo lahko mirno preživel kakšno noč. A veliko časa mu ne ostane, saj mora hišo popraviti in pripraviti na zimo. Notranje stene, ki so bile obložene z mavčnimi ploščami, so uničene. Srečkova želja je, da bi jih le skrtačil, zravnal in pobelil. A vonj po zažganem bo nemogoče odpraviti. Poznavalci trdijo, da je najbolj realna rešitev, da hišo z bagrom zravnajo z zemljo in Srečku postavijo novo hiško. Ne prva ne druga rešitev pa ni uresničljiva brez pomoči.