Kmalu bo od ropa stoletja na Slovenskem minilo 11 let, a daleč od tega, da v povezavi z njim ne bi še potekali postopki. Slišati je, da naj bi organi celo preiskovali nekatere najemnike sefov v banki SKB, ali so govorili resnico o tem, kaj vse naj bi jim iz njih pokradli roparji. Kar se rednih sodišč tiče, pa je bila pred kratkim dokončno zapečatena usoda roparjev, Dejana Vidmarja in Saša Noseta. Prejšnji teden sta izvedela, da je vrhovno sodišče brez omahovanja zavrnilo njuni zahtevi za varstvo zakonitosti, plačati pa bosta morala po tisoč evrov sodne takse.
Kot scena v akcijskem filmu
Obsojena sta bila na po 14 let zapora, enotna kazen za Vidmarja pa je bila še za leto dni višja, saj so mu preklicali pogojno obsodbo zaradi prikrivanja, ker so med hišno preiskavo pri njem našli ukradene slike Ivana Groharja.
Skupina nepridipravov je v noči na 1. november 2005 vstopila v bančni prostor s sefi, v katerih so imeli ljudje shranjene dragocenosti, s pomočjo varilnega aparata so začeli vdirati v njih, proti jutru pa s plenom izpuhteli v neznano. Po preiskavi je policija obvestila javnost, da so vlomili v kar 428 sefov in povzročili za 32 milijonov evrov škode, tožilka Blanka Žgajnar pa je del obtožnice tik pred koncem sojenja spremenila – škode naj bi bilo za najmanj 16,8 milijona.
Vidmar je bil eden od roparjev, Nose pa je pri dejanju sodeloval kot varnostnik sefov, ki se je dal celo zvezati, da ne bi postal sumljiv. O tem, da je v resnici sodeloval z roparji, se ni sanjalo niti njegovemu sodelavcu, s katerim sta bila tisto noč dežurna pri sefih. Kot je ta pripovedoval med pričanjem na sodnem procesu, je malce po 21. uri v nadzorni sobi zazvonil telefon, na drugi strani je bil nekdo, ki se je predstavil kot Janez Selan in napovedal, da bo okrog 22.45 prišel do svojega sefa. »Prišla sta dva. Eden je bil malo višji, drugi nižji, eden močnejši, drugi pa bolj suh,« se je spominjal varnostnik. Pravilno sta vtipkala kodo, nato pa je slišal le še: »Kako ste, momci?« Koliko jih je vstopilo za njima, kajpak ni mogel vedeti, saj sta se takoj spravila nad njega in Noseta.
»Scena je bila huda kot v originalnem ameriškem akcijskem filmu. Zaropotalo je, kolega je že bil na tleh, ropar je s kolenom klečal na njegovem vratu. Drugi je meni zakričal: 'Lezi, lezi, ubit ču te,' zato sem se ulegel. Pozneje so naju spravili v predprostor, zvezali in tam sva ležala vso noč. Sedem ur in 15 minut,« se je spominjal Nosetov sodelavec.
Z operacijo nosu ni prepričal
Šele leta 2011 so policisti aretirali Vidmarja in Noseta, dva roparja bosta najverjetneje za vselej ostala NN, za Srbom Radomirjem Cvijanovićem je že nekaj let razpisana Interpolova tiralica, uvrstili pa so ga tudi na seznam najbolj razvpitih evropskih kriminalcev, ki jih išče Europol.
Da je bil Vidmar na kraju zločina, so potrdili v nacionalnem forenzičnem laboratoriju. Ob analizi ventila plinske jeklenke, ki so ga roparji pustili na prizorišču zločina, in na koščku lateks rokavice, ki je bil prav tako najden tam, so namreč izolirali njegove biološke sledi. Za Noseta materialnih dokazov sicer ni bilo, a je sodišče o njegovi krivdi odločilo na podlagi indicev; kot varnostnik v SKB je pridobil vse potrebne informacije za izvedbo ropa ter seznam imetnikov sefov. Imel je tudi dostop do sefov, tlorisa in gibanja varnostnikov, roparji so se po končanem delu odpeljali z njegovim avtomobilom, ne da bi ga sploh vprašali, kje ima parkiranega, zanj izdajalski pa sta bili tudi sporočili SMS, ki ju je izmenjal s Cvijanovićem.
Neuradno smo izvedeli, da je v zahtevi za varstvo zakonitosti njegova obramba bentila, da mu glede na opis dejanja sploh ne gre očitati, da je bil sostorilec med ropom, obsojen pa je bil le zaradi tako imenovanih posrednih dokazov. Še bolj glasni so bili v Vidmarjevem pravnem stroju, v katerem so bojda prepričani, da so bile njegove DNK-sledi pridobljene nezakonito, prvostopenjski sodišči pa naj bi neupravičeno zanemarjali zdravniško potrdilo iz Srbije oziroma odpustno pismo iz kirurške bolnišnice v Beogradu, to naj bi dokazovalo, da je bil v času ropov pri njih na operaciji nosu. Preiskovalci kaznivih dejanj so se sicer pozneje ukvarjali s skrivnostnimi pismi, ki naslovnike pošilja v Srbijo in Bolgarijo, naj tam Vidmarju za čas ropa v SKB priskrbijo alibi.
Zahteva za varstvo zakonitosti Vidmarju in Nosetu torej ni uspela, zato morata plačati sodno takso, a tisočak je le kaplja v morje v primerjavi s tistim, kolikor morata vrniti oškodovancem kot njun del protipravno pridobljene premoženjske koristi: Nose 1,370.809 evrov, Vidmar pa malce manj, in sicer 1,352.909 evrov, saj so mu že prej zasegli 15 tisočakov vreden avtomobil in 2900 evrov gotovine. Do toliko denarja pa lahko prideta le, če res vesta, kje je že 11 let zakopan oziroma skrit izplen iz sefov. Ker sta pravnomočno obsojena, najverjetneje vesta.
Zoričina krvnika in njen
fant skupaj v zaporu
Da za to lokacijo ve tudi Vidmarjevo dekle Zorica Škrbić, so bili prepričani Željko Petrović, Blagoje Sazdov in Senad Livadić. Ugrabili so jo 26. junija 2014, da bi od nje izsilili podatek, torej kje naj bi bil skrit denar (tožilstvo je v njihovem sodnem postopku razpolagalo s podatkom, da naj bi šlo za okrog 20 milijonov evrov, ukradenih iz sefov), nato pa so jo odpeljali v gozd, se vso noč izživljali nad njo, proti jutru pa jo odpeljali do Podpeči in jo odvrgli iz avta, kjer je kmalu umrla, saj ji je eno od zlomljenih reber usodno predrlo pljuča.
Čeprav je izvedenec za sodno medicino ugotovil, da so ji ugrabitelji s topim predmetom, čevlji in stisnjenimi pestmi prizadejali kar 21 zelo hudih poškodb, med njimi več zlomov, jih organi pregona niso obtožili okrutnega umora. Petrović in Sazdov sta bila obtožena kaznivega dejanja hudodelskega združevanja in ugrabitve, sodelovanje pri ugrabitvi so očitali tudi Milanu Trivkoviću, a se je izvlekel kot nedolžen. Petrović in Sazdov sta bila obtožena še mučenja ter povzročitve posebno hude telesne poškodbe s smrtnim izidom, Livadić pa pomoči pri ugrabitvi in prikrivanja sledi kaznivega dejanja. Potem ko so ugrabitelji sežgali alfo, s katero so na kraj zločina odpeljali ugrabljenko, jim je priskrbel audija A6 za beg, tega pa nato prodal v Srbijo.
Vsi trije so na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča priznali krivdo, lani septembra so Petrovića obsodili na 15, Sazdova na 14, Livadića pa na dve leti in dva meseca zapora. Relativno mile kazni so kajpak osupnile Zoričine svojce, njena mati se je s solznimi očmi postavila pred Petrovića: »Morilec, ali mi lahko pogledaš v oči?«
»Lahko, enkrat se bo izkazalo, kdo je v resnici kriv,« ji je skrivnostno odvrnil.
Precej napeto je bilo, ko so oktobra 2015 Petrovića in Sazdova iz pripora premestili na posebno varovani oddelek zapora na Dobu. Prav na tem oddelku je bil namreč tudi Vidmar. Ker so se širile govorice, da se namerava maščevati Zoričinima mučiteljema, so bili v zaporu pazljivi, da se njihove poti ne bi srečale. Nekateri naši viri pravijo, da s trojico na Dobu doslej ni bilo težav, drugi, da se je enkrat že precej zaiskrilo, toda Vidmarja so pozneje tako ali tako premestili na drug oddelek. V zaporu je bilo sicer po naših informacijah slišati njegovo sporočilo Zoričinima krvnikoma: »Zgodilo se bo, kar se mora zgoditi!«
Proti ugrabiteljem je vložil odškodninsko tožbo zaradi duševnih bolečin po izgubi partnerice. V zahtevku je zapisal, da od Zoričine smrti ne spi, ima nočne more, težko se zbere, vsak dan ga kakšen dogodek spomni nanjo. Počuti se krivega, ker je ni dovolj varoval in je zato umrla.
S kladivom do plena?
|
