Andreji je prerezal vrat in ob njej ležal tri dni

KOPER  – Stefan Lango, predvčerajšnjim je dopolnil 36 let, je v Izoli med 8. in 12. februarjem vzel življenje 53-letni Andreji Ogrešević. Z nožem jo je kar 34-krat zabodel, nato ji je prerezal še vrat. Truplo je zavil v preprogo in ga odvlekel do bližnjih smetnjakov.

Te besede pa niso zapisane v obtožbi, ki bi ga bremenila umora, ampak v tožilskem predlogu za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstveni ustanovi. V svojem svetu halucinacij in blodenj (paranoidna shizofrenija) je bil namreč med dejanjem neprišteven, zato tudi ne more biti odgovoren za svoje dejanje. Kljub temu da so Langu začeli včeraj soditi na kazenskem oddelku okrožnega sodišča v Kopru, je torej že zdaj znano, kaj ga čaka. To je prisilno bivanje na mariborski enoti za forenzično psihiatrijo. Ukrep sme trajati najdlje pet let, potem pa bo spet prepuščen sebi in soljudem.

Na začetku sta se super ujela

»Dober dan. Jaz sem Viktor Juhant, vaš odvetnik. Kako ste?« ga je pred sodno dvorano pozdravil mož v vijolični kuti.
»V redu, dobro skrbijo zame,« mu je odvrnil računalniški tehnik, ki je priprt prav na forenzični psihiatriji.
»A je tam tudi kaj žensk?« je zanimalo odvetnika. »O ja, celo na našem oddelku so,« so se Langu zasvetile oči.
»Glasov ne slišite več? Kakšni pa so bili?«
»Nič več. Bili so moški in ženski.«
Nato se je dotaknil dogodka, zaradi katerega se je znašel v priporu in na sodniji. »Kaj naj povem sodnici? Bolj slabo se spominjam, neke močne tablete so mi dali. Rekel bom pač, da sem prebral, kaj sem naredil. In še to bom povedal, da mi je žal in da je bila Andreja dobra po srcu.«
V Nemčiji rojeni Lango pravi, da je v Izoli živel na ulici, zaradi duševnih težav pa je bil že sedemkrat hospitaliziran. Lansko pomlad je v Psihiatrični bolnišnici Begunje spoznal Andrejo, ki je bila tam prav tako na zdravljenju. Ko so ju poleti odpustili, ga je vzela k sebi v izolsko stanovanje. »Na začetku sva se super ujela, nobenih konfliktov ni bilo,« je Lango povedal pred velikim senatom, ki mu predseduje sodnica Barbara Franca.

Toda po nekaj mesecih sta oba opustila terapijo, ki so jima jo predpisali psihiatri. »Andreja je začela dobivati neke blodnje. Nenehno je spreminjala razpoloženje. Bila je vesela, pa takoj žalostna, jezna in spet vesela. To me je motilo. Tudi jaz sem postajal blodnjav. Nisem prenašal svetlobe. Ona pa je prižigala luči, kar me je zelo motilo, saj nisem mogel gledati svetlobe. Hotel sem se vrniti v Idrijo, a sem bil zaradi njenih blodenj utrujen in nisem mogel iti.«

Zakaj ravno pred cerkev?

Pred tragedijo je slabo spal, Andreja celo že štiri dni naj ne bi zatisnila očesa. »Hodila je gori doli, nenehno je nekaj pospravljala. Kar je že pospravila, je spet pospravila, vedno ene in iste stvari. Bila je žalostna, jezna, vesela. To me je močno razdražilo. Vse se je zgrnilo na kup, njeno pospravljanje, jeza, žalost, veselje. Hotel sem narediti samomor. Vprašal sem jo, ali ima pištolo, da se ustrelim. Rekla mi je, naj neham. Šla sva spat. Prijel sem nož, hotel sem najprej ubiti njo, nato pa še sebe. Z nožem sem stopil do nje. Bila je budna, gledala je teve, ni me jebala pet posto. Enkrat sem jo zaštihal v vrat, da bi jo 34-krat, pa se ne spomnim. Ko sem jo ubil, me je pograbila panika, nisem vedel, kaj naj naredim.«
Tri dni naj ne bi zapustil stanovanja, prav tako naj ne bi nikogar poklical po telefonu. V zatemnjeni sobi »sem v glavnem ležal ob njej. Po treh dneh pa me je znova zagrabila panika, ovil sem jo v eno dekco in jo odvlekel do cerkve. Tam blizu je tudi eno smetišče.«

»Zakaj ravno do cerkve?« je zanimalo tožilko Tamaro Pahor. »Namenoma, zato ker je to cerkev,« je odgovoril Lango. »Žal mi je, zdaj, ko se zavedam posledic, bi rad čas zavrtel nazaj. Edino, kar bi popravil v svojem življenju, je to, da Andreji tega ne bi storil. Saj če bi bil prišteven, niti ne bi.«

Po vsaki hospitalizaciji je sicer prekinil terapijo. »Nisem se počutil dobro. Tista zdravila so mi ukinjala čustva in logiko. Bilo je, kot da me nekaj drži nazaj, upočasnjeno sem se počutil, nisem bil normalen človek.« Zdaj bojda ve, da je zdravljenje zanj nuja. »Moram se zdraviti, ne vem pa, koliko časa, po moje vse življenje. Zdaj, ko prejemam terapijo, se počutim bolje in imam ful manj prisluhov.«
In čeprav v zadevi Lango torej ne gre za običajni sodni proces in obtožencu ne preti 30 let zapora, njegov odvetnik Juhant napoveduje boj obrambe. »To ne more biti umor. Saj sam pravi, da je bil razdražen. Kvečjemu za uboj na mah je šlo.«
Sicer pa Juhant ni edini odvetnik v tem postopku. Kot pooblaščenec oškodovancev je v sodni dvorani tudi Boštjan Podgoršek. V imenu Andrejine hčerke Doris in sina Jožeta je vložil premoženjskopravni zahtevek, od države zahtevata po 28.000 evrov odškodnine.