Šola na domu jo spravlja v jok

Marsikaj, kar smo imeli za (precej) samoumevno, v teh dneh preizkušenj dobiva drugačen vrednostni predznak. »Mislila sem, da sem učitelje dovolj cenila in spoštovala. Zdaj pa se sprašujem, kako za vraga jim vse to uspe!« na vprašanje ne najde odgovora Drew Barrymore. Ko so namreč zaradi pandemije tudi ameriške šole zaprle vrata, je zvezdnica na svoja pleča prevzela šolanje hčerk, prepričana, da bo zmogla. A si je začela že tisti dan puliti lase, v naslednjih dneh pa je tako rekoč vsako uro domačega šolanja prejokala. »Jokala sem vsak dan, ves dan.«


 

Neobvladljiv kaos

Pri 45 letih ima za sabo tri propadle zakone, tako da bi o konvencionalni družinski idili težko govorili. Pa vendar je prav družinsko življenje, ki si ga je Drew ustvarila s tretjim, zdaj že bivšim možem Willom Kopelmanom, ki ji je dal dve hčerki, tisto, kar je nekdaj težavna zvezdnica potrebovala, da je spirala samouničevanja, po kateri je v mladosti drvela, ni pogubila. Kajti če je bila nekdaj najmlajša alkoholičarka, pri 14 letih je imela za sabo dve zdravljenji zaradi odvisnosti, je kot mlada mamica našla notranje ravnovesje in mir. »Z njima sem spoznala, da se mi prej sanjalo ni, kaj ljubezen resnično pomeni,« čeprav je skoraj istočasno priznala, da čeprav materinstvo obožuje, to še zdaleč ni mačji kašelj. »Popolno in sočasno povsem nepopolno je.« Na preizkušnjo je postavilo tudi njeno zmožnost žongliranja z več stvarmi hkrati, saj se zaradi otrok ni želela odpovedati karieri. Hčerkama namreč želi z zgledom pokazati, da ni treba izbirati med enim ali drugim, pač pa da je dobra mati lahko tudi uspešna poklicna ženska. A če je bila do nedavnega mama samohranilka in poslovna ženska, je morala zdaj postati še učiteljica. Kjer pa se ji je nekoliko zalomilo.



Prvorojenka Olive jih šteje sedem in pol, njena druga hčerka Frankie pa jih bo ta mesec dopolnila šest. Šolo sta deklici torej komaj dobro začeli obiskovati, zaradi česar se Barrymorova ni ustrašila, da šolske snovi ne bi poznala in znala. Še več, prepričana je bila, da jim bo znala z bujno domišljijo pričarati vse lepote učenja. »Šola se je začela, nato pa je vse splavalo po vodi. A sem si mislila, da to zmorem,« pripoveduje igralka in dodaja, kako se je projekta lotila z vso vnemo. Prepričana, da bodo vse tri tako spletle še močnejše vezi. »S kredo jima bom narisala ristanc, vozit se bomo šle s kolesi. Imam to, sem govorila sama sebi, zmorem. Nato pa sem začela jokati. In jokala sem vsak dan, ves dan. V večjem in bolj neobvladljivem kaosu se nisem še nikoli znašla. Kako naj bom skrbnica, ljubeča mama, učiteljica, nekdo, ki vzpostavlja red in disciplino? Ob tem pa še delo od doma?!«

Učenje prek igre

Po najtežavnejšem prvem tednu se je začela učiti, kako se organizirati in vsaj deloma uskladiti vse vloge. »Vzpostavljati sem začela neki notranji hišni sistem.« Dokler ni videla objav po družabnih medijih, ki so prikazovale, naj je to res ali ne, kako drugim staršem vse to bolje uspeva kot njej, da je spet začela v nemoči in obupu škripati z zobmi. »A uspelo mi bo. Ljudje smo prilagodljiva bitja.« In po nekaj tednih je odkrila največji trik: »večino stvari se z otroki, vsaj tako starimi, kot sta moja, lahko učiš prek igre.« Kljub temu na vprašanje, kako to na dolgi rok uspeva učiteljem, ne najde odgovora. »Tudi oni imajo namreč svoje otroke. Kako to preživijo? Ker gredo od doma in delajo z otroki drugih ljudi?«