LEDENA GORA
Melita, na pomoč: V želji po popolnosti je izgorela
Sveto smo prepričani, da se odločamo, kot mi hočemo. V resnici se lahko samo v tistem desetodstotnem deležu, ki nam ga dovoljuje zavestni um. Vse drugo so sprožilci.
Odpri galerijo
ledena gora
Mislim na tisto ledeno goro, ki je recimo 10 odstotkov štrli nad gladino morja, preostalih devetdeset pa je skritih pod morsko gladino. No, tako je v prenesenem pomenu, če to apliciram na področje mojega dela, ko raziskujem odnose in zakaj se odločamo, kot se.
Nekje iz srednješolske psihologije se verjetno številni spomnite prikaza ledene gore. Zelo poenostavljeno bom prikazala, kako sama opisujem naše delovanje, ko se začnemo soočati z neprijetnimi in destruktivnimi prepričanji, vzorci in programi, ki jih imamo v sebi. Ravno danes sem risala eni čudoviti dami tole ledeno goro našega nezavednega dela, ki je pod vodo, in tisto desetino, ki predstavlja našo zavest in s pomočjo katere sprejemamo odločitve. Seveda imamo poleg tega še podzavest, pa ego stanja, čustvena stanja in vse, kar vsakodnevno občutimo v sebi in okolici. No, tu se seznam ne konča, a kot pravim, tole je zelo preprost prikaz, da ga lažje razumemo in morebiti dobimo kakšen 'aha moment', ko ugotovimo, zakaj se vedno vrtimo v istem krogu svojih bolj ali manj uspešnih odločitev.
Veste, sveto smo prepričani, da imamo v rokah zavedanje, da se odločamo v celoti, kot mi hočemo. V resnici pa se lahko odločamo samo v tistem desetodstotnem deležu, ki nam ga dovoljuje zavestni um. A za nas je to sto odstotkov zavedanja. Vse drugo so sprožilci, ki nas vržejo iz delovanja avtopilota, to je del ledene gore nad gladino, in se sprožijo ob določenih situacijah, dogodkih, čustvenih ali telesnih travmah, izvirajo pa iz nezavednega, torej tistega dela ledene gore pod našim zavedanjem.
Običajno nas boleči ali neprijetni dogodki pripeljejo do tega, da spoznamo, kako pogosto ponavljamo enake odločitve, ki nas po navadi pahnejo v enako toksične in boleče odnose, četudi smo sveto prepričani, da smo se tokrat odločili tako, da se scena iz prejšnjega odnosa ne bo ponovila. No, pa žal se, dokler ne ozavestimo, da je še nekaj pod našim radarjem zaznavanja, kar nas pahne v odločitve, ki pravzaprav niso zdrave ali primerne za nas. V stresnih ali čustveno ogrožajočih situacijah se po navadi odzivamo tako, kot smo se naučili kot majhen otrok, a takšni odzivi večinoma niso več primerni za odraslo osebo, da se infantilno čustveno odzove na neki sprožilec. To je lahko znak, da je treba bolj pogumno pogledati v drobovje lastnih podzavestnih stanj.
Zakaj tole dolgo teoretično pisanje danes? Mlajša lepotica, ki se je oglasila pri meni, se je v zadnjem desetletju kariere osredotočala na poslovne odločitve ter je vedno pristala na vse projekte in izzive, hotela je vsem ustreči in biti perfekcionistično fantastična. Posledica? Obnemogla je. Ne more več delati, čustveno je otopela, partnerja komajda pogleda, ker se niti pogovarjati ne more z njim. Izgorevanje, ker ne moremo, ne upamo in ne znamo reči ne kopičenju zahtev v službi, je tukaj. Njen 'potopljen' del ledene gore kaže na to, da je bila od doma tako 'zdresirana', da je očetu ugajala le, ko je kaj popolnoma prav naredila. Nobena napaka ni bila dovoljena. In ker si je želela očetova potrditve, pohvale in pozornosti, je vedno vse naredila popolno in še več kot to. A še vedno je oče našel kakšno napakico in ji s tem odvzel upanje, da jo bo pohvalil in ji namenil iskreno priznanje.
Kaj dela njen vrh ledene gore? Enako deluje tudi zdaj, v odrasli dobi. Potrga sebe do konca in še malo naprej, da bi ji v službi rekli, da je odlična delavka. A ji ne rečejo, saj je samoumevno, da opravlja brez napake svoje delo in zanj dobi plačo. Njen nesrečni patpoložaj jo je tako porinil v izgorelost in stanja depresivnih motenj. Delava na tem, da bova zgradili bolj zdrave 'programe', ki ji bodo zdaj, kot odrasli in izobraženi ženski, služili na bolj konstruktiven, asertiven in nežen način do nje same. Poročam o napredku.
Nekje iz srednješolske psihologije se verjetno številni spomnite prikaza ledene gore. Zelo poenostavljeno bom prikazala, kako sama opisujem naše delovanje, ko se začnemo soočati z neprijetnimi in destruktivnimi prepričanji, vzorci in programi, ki jih imamo v sebi. Ravno danes sem risala eni čudoviti dami tole ledeno goro našega nezavednega dela, ki je pod vodo, in tisto desetino, ki predstavlja našo zavest in s pomočjo katere sprejemamo odločitve. Seveda imamo poleg tega še podzavest, pa ego stanja, čustvena stanja in vse, kar vsakodnevno občutimo v sebi in okolici. No, tu se seznam ne konča, a kot pravim, tole je zelo preprost prikaz, da ga lažje razumemo in morebiti dobimo kakšen 'aha moment', ko ugotovimo, zakaj se vedno vrtimo v istem krogu svojih bolj ali manj uspešnih odločitev.
Veste, sveto smo prepričani, da imamo v rokah zavedanje, da se odločamo v celoti, kot mi hočemo. V resnici pa se lahko odločamo samo v tistem desetodstotnem deležu, ki nam ga dovoljuje zavestni um. A za nas je to sto odstotkov zavedanja. Vse drugo so sprožilci, ki nas vržejo iz delovanja avtopilota, to je del ledene gore nad gladino, in se sprožijo ob določenih situacijah, dogodkih, čustvenih ali telesnih travmah, izvirajo pa iz nezavednega, torej tistega dela ledene gore pod našim zavedanjem.
Običajno nas boleči ali neprijetni dogodki pripeljejo do tega, da spoznamo, kako pogosto ponavljamo enake odločitve, ki nas po navadi pahnejo v enako toksične in boleče odnose, četudi smo sveto prepričani, da smo se tokrat odločili tako, da se scena iz prejšnjega odnosa ne bo ponovila. No, pa žal se, dokler ne ozavestimo, da je še nekaj pod našim radarjem zaznavanja, kar nas pahne v odločitve, ki pravzaprav niso zdrave ali primerne za nas. V stresnih ali čustveno ogrožajočih situacijah se po navadi odzivamo tako, kot smo se naučili kot majhen otrok, a takšni odzivi večinoma niso več primerni za odraslo osebo, da se infantilno čustveno odzove na neki sprožilec. To je lahko znak, da je treba bolj pogumno pogledati v drobovje lastnih podzavestnih stanj.
Zakaj tole dolgo teoretično pisanje danes? Mlajša lepotica, ki se je oglasila pri meni, se je v zadnjem desetletju kariere osredotočala na poslovne odločitve ter je vedno pristala na vse projekte in izzive, hotela je vsem ustreči in biti perfekcionistično fantastična. Posledica? Obnemogla je. Ne more več delati, čustveno je otopela, partnerja komajda pogleda, ker se niti pogovarjati ne more z njim. Izgorevanje, ker ne moremo, ne upamo in ne znamo reči ne kopičenju zahtev v službi, je tukaj. Njen 'potopljen' del ledene gore kaže na to, da je bila od doma tako 'zdresirana', da je očetu ugajala le, ko je kaj popolnoma prav naredila. Nobena napaka ni bila dovoljena. In ker si je želela očetova potrditve, pohvale in pozornosti, je vedno vse naredila popolno in še več kot to. A še vedno je oče našel kakšno napakico in ji s tem odvzel upanje, da jo bo pohvalil in ji namenil iskreno priznanje.
Kaj dela njen vrh ledene gore? Enako deluje tudi zdaj, v odrasli dobi. Potrga sebe do konca in še malo naprej, da bi ji v službi rekli, da je odlična delavka. A ji ne rečejo, saj je samoumevno, da opravlja brez napake svoje delo in zanj dobi plačo. Njen nesrečni patpoložaj jo je tako porinil v izgorelost in stanja depresivnih motenj. Delava na tem, da bova zgradili bolj zdrave 'programe', ki ji bodo zdaj, kot odrasli in izobraženi ženski, služili na bolj konstruktiven, asertiven in nežen način do nje same. Poročam o napredku.
