Raje ne zavijste napačno, da se ne boste znašli v teksaškem zakotju, kjer nihče ne bo slišal vaših krikov in boste bodisi obviseli na kavlju kot zaklano prase bodisi boste razkosani z motorno žago. Tam svojo pravico namreč deli podivjana kanibalistična družina z norim Leatherfaceom na čelu, ki svoj obraz skriva za usnjeno masko, to si je ustrojil iz človeške kože, ter v rokah vihti motorko, s katere se cedi človeška kri. Ta zgodba je pred dobrimi štirimi desetletji zabučala med ljudmi, ki so zaprepadeno in v grozi strmeli v filmsko platno, iz ust nekaterih so se izvijali kriki. Vsaj v državah, kjer grozljivka Teksaški pokol z motorko ni bila prepovedana. A čeprav je njen ustvarjalec Tobe Hooper zdaj, v svojem 75. letu, umrl, bo njegova zapuščina mnoge še vedno preganjala v sanjah. Ali, bolje, v nočnih morah.
Rojstvo filma – v trgovini, polni ljudi
Pisalo se je leto 1972 ali morda leto pozneje, ko je Hooper, tedaj še univerzitetni profesor in snemalec dokumentarnih filmov, korakal po veleblagovnici in se znašel na oddelku, kjer so na prodajnih policah kupce čakale motorne žage, ko ga je prestrelilo. »Bilo je v času počitnic, v trgovini se je gnetlo ljudi. Komaj sem si utiral pot med njimi, a želel sem si čim hitreje, takoj iz trgovine. Takrat sem se znašel na oddelku z železnino, pred mano pa motorke po znižanih cenah. In tedaj sem pomislil, da bi se ljudje, če bi jo prižgal in si z njo začel utirati pot, nemudoma razkropili. To bi bila moja pot ven!« je povedal Hooper, ki se mu je tam in tedaj rodila ideja za grozljivko, kakršne svet še ni videl. Ključna za razvoj žanra. Tako je o Teksaškem pokolu govoril režiser John Carpenter, eden največjih v grozljivem žanru, ki se je podpisal pod srhljivke Noč čarovnic in Stvor. Podobno, kot je William Friedkin, režiser Izganjalca hudiča, prepričan, da je bil to eden najbolj grozljivih filmov, kar jih je bilo kdaj posnetih. In čeprav so filmski kritiki po njem precej udrihali, je Hooperjev slasher vendar postal eden najbolj kultnih filmov vseh časov, 1975. prikazan celo na cannskem festivalu, pozneje pa je postal del stalne zbirke newyorškega muzeja Moderne umetnosti.
Posnet v le šestih tednih
Film je Hooper posnel v le šestih tednih z za filmske razmere mizernim proračunom 250 tisočakov. Da je še okrepil mrakobno ozračje, je namesto umetnih rekvizitov uporabil prave okostnjake. Hkrati je marsikaj prepustil domišljiji. »Obraza Letherfacea ne vidite, kar sprosti domišljijo. Česar ne vidite, zapolnite sami z nečim verjetno precej bolj zanimivim in razburljivim kot s tem, kar bi bilo lahko prikazano,« je razložil, čemu skrivanje obraza glavnega antijunaka. In tako preprosto je bil rojen hit, ki je v kinoblagajne prinesel 26 milijonov. In čeprav je bil v več državah prepovedan, se je na tej osnovi rodilo šest nadaljevanj (a na režijskem stolčku le še enega je sedel Hooper), navdihnil pa je tudi marsikaterega drugega filmarja, tudi Ridleyja Scotta, ko je vihtel režijsko taktirko v znanstvenofantastični uspešnici Osmi potnik.
Začel je z nizkoproračunskim slasherjem. Osem let pozneje je imel precej večji proračun, kar 10 milijonov. In vnovič pisal zgodovino. Kajti čeprav ob paranormalni grozljivki Poltergeist večina pomisli na Stevena Spielberga, je bil Hooper tisti, ki je sedel na režijskem stolčku. Navdušenje pa je žel tudi z vampirsko miniserijo Salem's Lot, posneto po knjižni predlogi mojstra groze Stephena Kinga.
