Objavljeno: 19.06.2017 12:24

SLOVO

Odšel je režiser Rockyja in Karate Kida

V 82. letu je za rakom umrl John G. Avildsen.

Potencila in uspeh je videl tam, kjer ga ni nihče, priložnost pa dajal tistim, ki so jih preostali spregledali. Tako bi lahko označili režiserja Johna G. Avildsena, ki je tvegal s scenarijem o mladem, neznanem boksarju Rockyju Balboi. Ta mu je nato prinesel oskarja za najboljši film, režijo in montažo in še sedem drugih nominacij zanj. Podobno je skočil v neznano s filmom Karate Kid, a se je izkazal za izjemen uspeh in je Patu Moritu prinesel nominacijo za prestižni kipec. »Po moji oceni je bil precej izjemen moški,« je dejal njegov sin Anthony, ki je zdaj sklonil glavo v žalosti, saj mu je rak na trebušni slinavki vzel očeta v 82. letu starosti. Nič mu ni bilo podarjeno. Vse si je prislužil s trdim delom, predanostjo, veliko trme in talentom. Začel je namreč na dnu, s prakso kot pomočnik režije, nadaljeval kot menedžer produkcije, bil je direktor fotografije in montažer, po nekaj poizkusih vihtenja režijske palice pa mu je leta 1973 uspel prvi večji uspeh s filmom Save the Tiger, ki je Jacku Lemmonu prinesel oskarja. Tri leta pozneje mu je pod roke prišel scenarij o Rockyju Balboi izpod prstov Sylvestra Stallona, tedaj nikogar v filmskem svetu. »Na tretji strani je lik Rockyja razlagal o želvah. Bil je izjemna študija človeških značajev, nemudoma me je pritegnil,« je dejal ter kljub nepoznavanju boksa in mizernemu proračunu, manj kot milijon, privolil v režijo. In končal snemanje v le 28 dneh. »Film sem pokazal morda 50 prijateljem, ob gledanju so izgubili živce. Resnično ohrabrujoče,« je dejal John, ki ga je vrtoglavi uspeh Rockyja nato ujel povsem nepripravljenega. Ne le da ga je občinstvo sprejelo odprtih rok in je žel nagrado za nagrado, hvalospev mu je zapel tudi njegov najljubši režiser Frank Capra, ki je iskreno dejal, da si želi, da bi bil on tisti, ki bi posnel ta film.

28 dni je potreboval da je posnel z oskarji nagrajeni hit Rocky.

Film, ki je dobil kultni status in pet nadaljevanj, a jih je Avildsen zavračal. Kot režiser se je vrnil šele pri četrtem nadaljevanju leta 1990, ko ga je scenarij vnovič dovolj prepričal. Hotel je, da se ljudje iz kinodvorane vrnejo s čustvi, ki jih prej niso čutili in jih niso pričakovali. To je bil cilj njegovega vsakokratnega ustvarjanja. In očitno je verjel, da bo tudi zgodba o mladostniku, ki ga terorizirajo vrstniki, da se po pomoč obrne na japonskega mojstra karateja, v gledalcih nekaj premaknila. Samo Avildsen si je namreč upal scenarij za Karate Kid prenesti na veliko platno. In je vnovič presegel pričakovanja in ustvaril kultni hit, ki sta mu sledili dve nadaljevanji. Rad je sodeloval z neznanimi igralci in jim dal priložnost. Kot je tudi rad videl, da na velikem platnu zmagajo tisti, ki so jim vsi prilepili oznako poražencev. »Če zmaga tisti, ki za zmago ni imel niti najmanjše možnosti – to je dober film.« Zato niti ni čudno, da so ga razglasili za kralja izobčencev. In takšen je tudi naslov dokumentarca, ki sledi zgodbi slovitega režiserja in ki so ga letos premierno prikazali.