Emma Thompson je alergična na oskarje: »Obakrat, ko sem osvojila oskarja, sem zbolela«

Slavnostna prireditev, ko se v izbrani večerni toaleti sprehodiš po rdeči preprogi, pri čemer te na vsakem koraku zasledujejo bliskavice fotoaparatov, je neizpodbiten znak, da ti je kot igralcu uspelo. Vrhunec kariere in uresničenje igralskih sanj, sploh če te še pokličejo na zmagovalni oder. No, tako razmišljamo vsaj običajni smrtniki. A če bi vprašali Emmo Thompson, bi izvedeli, da ni vse tako lepo.

Letos je nominirana za bafto, prireditev sedme umetnosti pa ne prenaša najbolje. FOTO: Peter Nicholls/Reuters

V štirih desetletjih, ki jih je posvetila sedmi umetnosti, je bila že petkrat nominirana za oskarja, to najprestižnejše igralsko priznanje je dvakrat tudi dobila. Pohvali se lahko še z dvema zlatima globusoma, tremi baftami in emmyjem. Druženje na teh najodličnejših prireditvah zabavne industrije bi ji torej moralo že priti v kri, a v resnici jo zaradi stresa tedaj začne izdajati zdravje.

»Obakrat, ko sem osvojila oskarja, sem zbolela. Precej resno. Zbolela sem že pred podelitvijo in bila bolna tudi na prireditvi. Mislim, da sta zame stres in bolščanje tedaj preprosto preveč. V enem hipu je vse sicer izjemno osupljivo, a že v naslednjem bi se najraje zaklenila v zatemnjeno sobo in v miru ležala. Pri sebi le molim, naj mi nihče ne zastavi niti enega samega vprašanja več, želim si, da nihče ne bi več od mene želel, da govorim o sebi. To je precej grozno. Na ta del igralskega poklica sem postala alergična.«

Fotografiranje, novinarska vprašanja z vseh koncev, pod drobnogledom vsak gib. Thompsonova bi se na filmskih prireditvah najraje skrila, čeprav je, roko na srce, to del vsakdanjika zvezdnikov, a morda v nekoliko manjših odmerkih. »Če želiš, da te prepoznajo na vsakem koraku, potem se s slavo lažje spopadaš in nimaš občutka, da agresivno posega v tvoje življenje. A če po tem nisi hlepel, potem je slava skrajno toksično stanje,« pravi ena najbolj briljantnih britanskih igralk, ki je slavo in prepoznavnost pač dobila v paketu z igralskim poklicem.

»Slaven običajno ne postaneš čez noč. S tega vidika sem imela srečo, saj je prišla postopno. A če si, denimo, James Bond, potem te v trenutku prepozna vsak in se za anonimnost lahko obrišeš pod nosom. To mora biti naravnost grozno.«