SLOVO?

V strahu za Marjana Fabjana

Objavljeno 19. avgust 2016 11.29 | Posodobljeno 19. avgust 2016 11.29 | Piše: Polona Pirc

Marjan Fabjan je trener, ki na svoj zelo strogi način vzgaja vrhunske judoiste in je »pridelal« že nekaj najžlahtnejših kolajn. Letos je štajerec, po poklicu zlatar, skoval dve, zlato Tine Trstenjak in bronasto Ane Velenšek. Pri tretji, zlati za Kosovo, pa je izdatno pomagal. A Fabi, kot ga kličejo na Lopati, se še vedno bori za lepše judoistične čase. In počasi obupuje.

Urška Žolnir je pod taktirko Marjana Fabjana osvojila dve olimpijski kolajni. Danes je trenerka in njegova desna roka. Foto: Polona Pirc

O Fabjanovih trenerskih odlikah ne gre dvomiti, a judo žal pri nas ostaja na stranskem tiru. »Še nekaj dni se bo govorilo o kolajnah, potem pa bo spet vse pozabljeno in tiho. In tako je že leta,« je pred sprejemom olimpijcev na Lopati, kjer živi in je v bližini postavil tudi judoistično dvorano za treninge, v zavetju svoje trte povedal veliki trener. Vse to ga seveda boli, njegovo zdravje pa je načeto tudi zato, ker od otroštva živi in diha za judo, pa je še danes, pri oseminpetdesetih letih, za mnoge predvsem večni upornik. Tega, da je dokazano formula za uspeh, nočejo videti. Po letih takega odnosa je zdaj tako izpraznjen, da napoveduje celo umik.

Precej nasprotnikov ima, ker odločno zagovarja svoje, do tekmovalcev je zelo strog in zahteven, a rezultati govorijo sami po sebi. »Moji treningi, moja pravila,« pravi. »Starše vnaprej opozorim, da si morajo tekmovalci mesto v ekipi zaslužiti. Če so pripravljeni na odrekanje in preseganje svojih zmožnosti, potem vem, da so iz pravega testa, da začnem delati z njimi,« doda. Tisti, ki imajo čast trenirati pod njegovo taktirko, ga spoštujejo in skoraj obožujejo, z njegovo pomočjo najboljši in najvztrajnejši segajo tudi po zvezdah, takšnih, ki so dosegljive le peščici. Je vredno? Je.

»Si predstavljate, da bi Marjan Fabjan res obupal, dvignil roke od trenerstva in postal le opazovalec?« sem vprašala nasmejano mamico malega Vala, zdaj trenerko Lucijo Polavder. »Nikakor,« je odvrnila z nasmehom. »Poglejte, lahko bi si tule, na svoji zemlji, poleg trte naredil bazen, on pa je postavil šotor, v katerem zdaj treniramo. Fabi živi za judo,« je še dodala.

In Fabjan? Po nekaj dneh počitka bo izpolnil obljubo in kljub poškodbi kolena odšel peš na Brezje. Ker je obljubil. »Mogoče pa se mi pridruži še predsednik olimpijskega komiteja,« je malce dregnil Bogdana Gabrovca, ki je prišel na sprejem. A se ta ni odzval. Mu je pa družbo za kos poti pred našimi očmi in ušesi obljubil celjski župan Bojan Šrot. No, za Fabjana vemo, da bo do Brezij prišel, po vseh letih bojev in dokazovanj ne dvomimo o njegovi vztrajnosti in uspešnosti. 

image

Deli s prijatelji