Starejši Pirančani, še zlasti tisti, ki so statirali v njegovem filmu Naš avto (1962) ali katerem drugem, se Frante, kot so klicali režiserja češkega rodu Františka Čapa, še živo spominjajo. Rodil se je leta 1913 v Čehovicah, umrl pa je leta 1972 v bolnišnici v Ankaranu, star komaj 58 let. V Portorož se je začasno preselil leta 1957. Ko pa je Češka po okupaciji Sovjetske zveze leta 1968 zaprla meje, ga je strlo in Slovenijo je sprejel za svoj dom.
Sovražnik
delavskega razreda
Pirančani vedo povedati, da je vedno vzbujal videz urejenega, skoraj aristokratskega človeka. Nastopal je dostojanstveno, bil je zelo razgledan, simpatičen in duhovit. Tisti, ki so ga poznali bolje, se ga spominjajo tudi kot občutljivega, mehkega in kar preveč lahkovernega, drugi kot posebneža in tudi veseljaško radodarnega. Spomin nanj so te dni obudili v Mestni knjižnici Piran, kjer so z zavodom PiraNostra Alma Piran in češkim Institutom Film a Společnost predstavili knjigo Življenje in delo filmskega režiserja Františka Čapa. Na pot sta jo pospremila fotografska razstava in predavanje o njegovih evropskih filmskih projektih. Zanj sta poskrbela scenaristka in avtorica knjige Hana Slavíková ter režiser avantgardnih in dokumentarnih filmov Rodrigo Morales, profesorja na akademiji za filmsko umetnost v Pragi oziroma Brnu zadnja leta raziskujeta Čapovo življenje in delo ter se trudita, da bi Čehi o njem izvedeli kaj več.
| Farma v Marušićih Zaradi denarne stiske se je František Čap iz Portoroža umaknil v Marušiće, kjer se je lotil kokošje farme. Imel je 2000 belih nesnic in je prodajal jajca. Prihranke je zapravljal za številna druženja, saj je zelo rad gostil ljudi. Po mnenju enega od sorodnikov, pomočnika pri delu, je hotel s farmo ohraniti vsaj nekaj premoženja in se oddolžiti Portorožanki Idi Petronio, s katero se je poročil šele malo pred smrtjo, čeprav se je z njo in njeno sestro dvojčico Licio družil že od srede petdesetih let. Nekaj znanja za delo s kokošmi je dobil s študijem agronomije in izkušnjami od očeta, ki je v Fratiškovih mladih letih vodil veliko farmo na Češkem. |
Presenetljivo je, da je to prva knjiga o njem v češkem jeziku. Kot je povedal Morales, je tam pozabljen, saj je bil izključen iz filmske zgodovine, čeprav je umetniško pot začel v Pragi, in to sila uspešno. Končal je študij agronomije, a je bil vse življenje zapisan filmu. Kmalu je postal cenjen režiser in je do konca vojne posnel približno deset celovečercev. Med njimi sta bila tudi filma Vešča in Možje brez kril. Za prvega je leta 1941 na beneškem filmskem festivalu prejel zlatega leva, za drugega pa leta 1946 zlato palmo v Cannesu. Dve leti zatem je s filmom Bela tema kot sovražnik delavskega razreda prišel navzkriž s komunističnim režimom. Filmska pot se je na Češkem zanj končala. Z materjo jima je leta 1949 v tretjem poskusu uspelo pobegniti v München. Tam je nadaljeval kariero, vabili so ga Francozi in Italijani, on pa je vedno upal, da se bo lahko vrnil na Češko in ustvarjal tam.
Brez stalnih dohodkov
Do novih spoznanj o njegovem življenju in ustvarjanju se je avtorica dokopala z brskanjem po nemških arhivih, s korespondenco njegovih sorodnikov na Češkem in tudi s sodelovanjem Pirančanov. Od leta 1953, ko je sprejel povabilo, da pri nas posname Vesno, je ostal tu skoraj 20 let. Med drugim je ustvaril filme Trenutki odločitve (1955), X25 javlja (1960), dokumentarni film Piran (1965) ter italijanski koprodukcijski film Kruh in sol (La ragazza della salina), v katerem je igral Marcello Mastroianni.
Bil je izkušen filmar in mnogi so se v času, ko pri nas ni bilo filmskih šol, od njega učili filmske abecede. Predvsem pa je pomembno, da je v povojnih letih dokaj nepričakovano k nam s filmi Vesna (1953), Ne čakaj na maj (1957) in Naš avto (1962) prinesel žanr lahkotne komedije. Kot je odkrila Slavíková, je leta 1962 za nekaj mesecev odpotoval v Izrael, da bi posnel film, vendar projekta ni izvedel.
Včasih je naredil po dva filma na leto in očitno se je na koncu 60. let, ko so tudi sicer prišla za film malo slabša leta, utrudil. V Portorožu, kjer je živel, je bil brez stalnih dohodkov, a se ni pritoževal. V istrski vasici Marušići se je na najeti kmetiji lotil kokošje farme, a nikoli ni povsem zaživela, saj ni bil poslovnež. Postajal je vse bolj izgubljen, kot velikega domoljuba pa ga je dodatno razjedalo spoznanje, da se ne bo nikoli vrnil na Češko, saj se je bal, da ga bodo tam zaprli. Nekateri pravijo, da se je zadnja leta preveč predajal alkoholu in je umrl zaradi odpovedi jeter. Pokopan je na piranskem pokopališču, v mestu pa nanj spominja prehod z njegovim imenom in spominsko ploščo, ki so mu jo postavili leta 2005 ob 100-letnici slovenskega filma.
