Noč je bila in mlada je še bila ta noč. Tudi tega se še zelo dobro spomnim. In z njo sem bil kar nekako mlad tudi sam, priletni otrok. Vrnil sem se z nastopa pred občinstvom, ki so ga sestavljale samo ženske. Izjemno lepa, topla, sreče polna izkušnja. Z menoj sta nastopila citrar Tomaž Plahutnik (prijatelj in srčni glasbenik, ki mu nič v življenju ni težko!) in sopranistka Nina Kompare Volasko.
Gospa večno mlada tako po stasu in glasu in duši in srcu kakor po letih. No, če že ne najstniško mlada, pa vsekakor sila mlada po vsem, kar je v človeku lahko mladega, čistega, iskrenega, poštenega, neomadeževanega in – človeškega.
Poslušal sem nje prečudovito, božansko petje. Spet enkrat. In sem bil spet impresioniran in hkrati pretresen. Pretresen zaradi nebeške lepote njenega kristalno čistega glasu, močnega in nežnega hkrati, prodornega in v tišino krhke skromnosti zniansirano skritega in skrivnostnega, vse v enem, zaradi samo njej lastnega, vseskozi naravnost briljantno obvladovanega pevskega aparata, ki ji ga je v njeno telo položil sam Stvarnik, zagotovo.
Nina je bila, je in zame tudi bo ostala pojem ženskega glasu, nedosegljiva lepota duhovne in pevske omike, inteligence in silovite čustvenosti obenem.
Vedno je izstopala
Spoznal sem jo med snemanjem božično-novoletnih pesmi v studiu 14 nacionalnega radia. Pred desetletji je bilo. Že takrat je izrazito izstopala in nič čudnega ni, da jo je potem pot zanesla v tujino, najprvo v Veliko Britanijo, potem pa še v Bruselj, kjer so jo dodobra poučili o vseh, tudi o tistih, samo največjim mojstrom razodetih skrivnostih vrhunskega pevskega poustvarjanja, ki mnogokrat v izvedbi talentov, kakršen je Nina, preide v čisto umetniško ustvarjanje, ki mu težko najdeš enakega.
Nina je čudovit človek. Tiha, mirna, nevsiljivo plaha, bi skorajda lahko zapisal, a hkrati odločna, ponosno dostojanstvena, strastna, natančna, vseskozi pa čisto do konca predana svojemu pevskemu poslanstvu.
Nepopisno lep človek, na katerega se lahko čisto vedno in čisto v vsakem primeru popolnoma in čisto do konca zaneseš.
Že večkrat sva sodelovala in nastopala, doma in v tujini.
Rajsko petje
Nikoli ne bom pozabil gostovanja v Stuttgartu, pri tamkaj živečih Slovencih, kamor smo odšli na povabilo takratnega generalnega konzula v Münchnu, gospoda Alfreda Killerja, ob slovenskem kulturnem prazniku. Zarana, bila je pravzaprav še temna noč, natanko na 8. februarja dan, smo sedli v premajhno vozilce, Nina, pianist Klemen Golner, naš tehnik, t. i. deklica za vse Janko Hribar (tudi v funkciji šoferja) in moja malenkost, ter odbrzeli v Nemčijo. Pot je bila dolga in naporna, v Stuttgart smo prišli pravočasno, vsem vremenskim neprilikam navkljub, na hitro opravili vajo in že smo stali pred številnim mednarodnim občinstvom. In Nina je – blestela. Njeni tankočutni pevski parti so odmevali po prekrasni dvorani Europacentruma in čisto na lahko padali na slušna polja maltene hipnotiziranih ljudi, ki se niso in niso mogli načuditi vsej krasoti in lepoti njenega petja. Kot bi poslušal slavčka iz znane pravljice ali siničko nekje v nekem človeku še nedostopnem gozdu; krhkost miline se je mešala z energičnostjo in s spontano močjo Nininega zvonkega glasu. Kot bi poslušal angele in rajsko petje hkrati.
Silovito je navdušila publiko, ta ji je ploskala in ploskala in ploskala. Bila je – bravurozna, naša Nina, naš ponos tistega snežnega večera, na dan slovenske kulture. V njeni senci smo se sončili tudi vsi preostali in ona ni bila zavoljo tega prav nič huda. Niti malo, bila je nasmejana, radostna in kipeča od sreče in čisto nič utrujena. To krhko žensko bitje je po dolgi vožnji, po napornem koncertu izžarevalo toliko pozitivne energije, da se ne da opisati s preprostimi besedami. Ljudje so jo občudovali, ji kar drug čez drugega hiteli čestitati in jo spet občudovali in se je nismo mogli nagledati. Vsakdo je hotel spregovoriti vsaj besedo z njo, se je dotakniti, ji povedati, da jo ima rad. In da jo neizmerno in iskreno spoštuje, njo in njeno delo in njen božji dar.
Velika umetnica in ženska
Plačali so nam spanje, tam v Stuttgartu, ampak – še danes si tega ne znam razložiti – nas je nekako vleklo domov. »Ja, nič, kaj, pa pojdimo, bomo že kako, se bomo pa menjavali za volanom!« je zažgolela edina ženska predstavnica naše skromne kulturniške ekspedicije in mi, možakarji, smo zablejali v to krhko sopransko ženščé, se spogledali, rekli nobene, le v naše vozilce smo sedli in smo brzeli proti Sloveniji. Ja, brez počitka, direktno nazaj v domači slovenski raj. Nina nas je vse skupaj tako na hitro prepričala, da niti pomislili nismo, kako dolga pot nas čaka.
Seveda moški del naše kulturniške ekspedicije niti slučajno ni dovolil, da bi Nina sedla za volan. Lepo vas prosim! Nas je pa vseskozi, do ranega jutra, vzpodbujala in nam dajala moči, da smo zdržali naravnost noro pot domov, menjajoč se za volanom. Mi, kleni možakarji, eden bolj zaspan od drugega!
Ona pa – kot bi namesto kozarca šampanjca (več si ni privoščila!) popila nitroglicerin! Pravijo, da je strup v majhnih flaškah. Ne vem, ali to drži tudi v praksi, kajti Nina ni ne majhna, še manj strupena. Je pa vse drugo. Vse tisto najlepše, kar človek sploh lahko je.
Tudi na koncertu, ki se je zgodil v na začetku tega mojega pisanja navedenem večernem, je Nina preprosto – blestela. In v oči prenekatere poslušalke izvabila solze sreče, ganotja, ponosa in radosti. To, drage moje in dragi moji, to zmorejo samo veliki umetniki, ki pa morajo biti poleg vsega umetniškega tudi nepopisno velikanski ljudje.
Nina je! Velikanska in neponovljivo edinstvena. Bog, hvala ti, ker smem, tu pa tam, stati na odru poleg nje! In se greti v njeni toplini.
