Po navadi imamo igralke in igralci radi – najprvo sami sebe. Potem ni dolgo nič. Potem smo pa spet mi. In šele potem pridejo na vrsto naši najbližji. No, pod pojmom najbližji se skriva marsikaj. In sploh ni nujno, da so to oče, mati, brat, sestra, otroci ipd. Poznam kolegice, ki nimajo otrok. Imajo pa zato čudovit odnos do živali, za marsikoga, ki se deklarira za normalnega, pa popolnoma nerazumljivega. In poznam kolege, ki jim prijatelj, kakšna sorodna umetniška duša, pomeni veliko več kot vsi drugi. Čudaki? Morda. Vsekakor pa je v življenju vsakogar še kako pomembno, ali imaš kdaj tisto neponovljivo srečo, da sodeluješ s kakšnim režiserjem (ki nam, igralkam in igralcem, priznali si to ali ne, dobesedno še kako krojijo usodo), ki ti leže na dušo. Ti pa njemu.
Bilo je še v času, ko sem obiskoval akademijo. Nekega dne so me poklicali pomembni možje z nacionalne televizije, češ da imajo vlogo zame. Organizatorji in kvaziproducenti, kot da bi oni določali zasedbe vlog, ne pa režiser. Da me želi videti starosta slovenskega filma, televizije, radia in gledališča, sam presvetli gospod Fran Žižek. Poznal sem ga bežno, iz knjig in učbenikov. Neizbrisno se mi je v dušo in srce vtisnila njegova TV-nadaljevanka o znamenitih slovenskih skladateljih – zdravnikih, o Ipavcih. Zaradi inovativnega režiserskega pristopa, ki je uvedel vlogo naratorice (neponovljiva gospa Ivi Korošec) in jo prepletel z igranimi prizori, prav tako pa je glavnim likom tako rekoč omogočil direkten nagovor potencialne publike, ki je spremljala nadaljevanko. Za tiste čase smela, nenavadna, predvsem pa neponovljivo učinkovita režiserska rešitev, ki je nadaljevanki dala ne le poseben povedni pečat, temveč jo je naredila tudi zelo gledljivo, tako hudičevo človeško, da ti je segla v srce.
Gosposki stisk roke
Bil sem torej presenečen in zelo počaščen, da se je tak gospod spomnil name. In nekolikanj, čisto, čisto malo prestrašen. In tak sem dokaj pogumno zakorakal v veliko sprejemno avlo ljubljanske televizije, kjer me je že čakal eden od prej omenjenih organizatorjev, ki so bili tiste čase prav vsi po vrsti sila pomembni in so ti takoj dali vedeti, da brez njih ni slovenske televizije (če bi takrat imel današnjo pamet in pogum, bi jih enega za drugim poslal v …).
Z omenjenim organizatorskim genijem sva počasi stopala po neskončnih hodnikih stavbe, ki so ji televizijci hudomušno rekli tudi Colditz (ime je dobila po znameniti TV-nadaljevanki, ki je opisovala dogodke druge svetovne vojne v neki, zdi se mi, da gorski, skoraj neosvojljivi nemški trdnjavi), in končno prišla do presenetljivo majhne sobice, v kateri je bilo kar veliko meni neznanih ljudi. Med njimi tudi gospod Fran Žižek.
»Kar naprej, kolega, prosim lepo. Dajte stol za našega igralca!« je hitel pozdravljati, pri tem pa mi je že stisnil roko, ne preveč, ne premalo, nekako gosposko. »Opero pripravljam,« je hitel razlagati. »Kozinov Ekvinokcij, pa potrebujem mladega, postavnega igralca, ki zna tudi peti. Saj ste verjetno gledali mojega Gorenjskega slavčka?« je še dodal. Porkaflek, zdaj smo pa tam: »Na žalost nisem, Ipavce pa znam skoraj na pamet, in so mi bili zelo všeč!« sem tudi jaz hitel pojasnjevati, da si gospod Žižek slučajno ne bi premislil in me že kar takoj nagnal domov. »No, nič hudega, saj človek ne more videti vsega,« me je prijazno pomiril. Vsaj za nekaj časa.
Pogled v zobe
»Veste kaj, kolega, pokažite vi meni svoje zobe,« je udarilo kot strela z jasnega. In me skoraj pokopalo. Moji zobje so bili takrat v tako slabem stanju, da me je bilo hudičevo sram. Kot posran golob sem počasi odprl usta. »Zoran, prosim pridite in si oglejte,« je gospod Žižek blagozvočno zapovedal glavnemu maskerju, legendi slovenske TV-maske, gospodu Zoranu Lemajiču, ki sem ga takrat videl prvič. In sta oba strmela v mojo zobno podrtijo, jaz pa sem se že skoraj sprijaznil z dejstvom, da bom odpadel iz Žižkovih igralskih kombinacij.
»Gospod režiser, jaz mislim, da bi se tole dalo urediti,« je stanje popolnoma nepričakovano ocenil gospod Zoran, »poznam zobozdravnika, ki bi tole uredil pravočasno, tako da bi mladenič lahko snemal,« je še dodal. »Če se boste zanj odločili, se razume,« je še prav posebej poudaril, kot nekakšno opravičilo, da si je morebiti kar nekoliko preveč dovolil. Ja, gospoda Žižka so ljudje spoštovali. Zelo spoštovali.
»Prosim, uredite to!« se je gospod Žižek bliskovito odločil. »Kolega, všeč ste mi, postavni ste in nekaj dobrega, priljudnega sije iz vaših oči, neka poštenost, ali ne vem kaj. Je pa to prav tisto, kar potrebujem. Tak je Ivo, kot ga je uglasbil Kozina, in tak bo Ivo, kot sem si ga zamislil jaz. S kolegi se kar dogovorite za pogodbo. Vloga je vaša!«
Jaz sem mislil, da me bo konec. Nisem vedel, ne kdo sem ne kje sem, še najmanj pa sem se zavedal, da sem pravkar postal glavni lik Žižkovega videnja Kozinove mojstrovine. »Prav lepa hvala. Jaz bom šel takoj k zobozdravniku in plačal zobe in vse popravil, pa ni važno, ali bom sam plačal, ker sem zelo vesel in tudi počaščen, da bom lahko režiral z vašo režijo … mislim, da bom lahko z vami delal to opero … mislim, zelo sem srečen, da ste me izbrali … in tudi zelo hvaležen sem vam, res se bom zelo potrudil,« sem jecljal in brzel od besede do besede, ker nisem vedel, kako naj se mu zahvalil. Ker sem bil res presrečen.
Šola, ki je ne moreš kupiti
»Je že v redu, zahvaljevala se bova drug drugemu po tem, ko bova videla rezultat. Do tam pa je še trnova pot, verjemite. Ampak skupaj nam bo uspelo, kaj ne?« je gospod Žižek tako preklemansko po domače pihal na mojo nebogljeno duš'co, da sem komaj zadrževal solze. Kaj hočemo, ko pa sem tako sakramensko občutljiv.
In potem mi je stal ob strani. Vseskozi. Ves čas snemanja. S svojimi neprecenljivimi izkušnjami mi je odpiral vedno nova, do takrat neznana obzorja. S potrpežljivostjo dobrodušnega dedka je mene, ki sem bil kot njegov mali vnuček, učil igralskih veščin pred kamero. Šola, ki je ne moreš kupiti. Nikoli se ni zadrl name, nikoli, pa če sem ga še tako sračkal, me ni nahrulil, nikoli mi ni pred nikomer rekel žal besede; poklical me je na stran, me objel čez rame, in me počasi in predvsem meni zelo razumljivo podučil o tem in onem. Kot oče. Kot profesor, ki ima svoje učence preprosto rad. Ker v njih ne vidi ljudi, ki bi ga ogrožali, temveč rezultate svojega znanja, ki ga poskuša prenesti na generacijo, ki prihaja. Da slučajno ne bi šlo v nič, to neprecenljivo znanje, stkano iz tisočerih dogodivščin in tisočerih minut, prebitih v gledaliških parterjih, kinotečnih dvoranah, za montažnimi mizami, kamerami in v režiserskih radijskih kabinah.
Spoštovani gospod profesor, dragi gospod Fran Žižek, vas je človek moral imeti rad. Ker ste imeli radi vse: tisto, kar ste tako srčno počeli, tisto, kar ste tako srčno prenašali na nas, ki smo vas poslušali odprtih ust in ušes, in tisto, za kar ste bili rojeni in poklicani – umetnost.
In ker ste svoje življenje tako nesebično prenašali v naša življenja. Krucifiks.*
* To je bila njegova najbolj priljubljena beseda, ko je poskušal komu kaj dopovedati.
.
